Dopusti Sebi tudi to….

Mirnost…

Ko poveš svojo resnico, nisi vedno sprejet. Še manj, običajno si obsojen in kritiziran. S tem se spopadam v zadnjih dneh…

V tem obdobju prehajam skozi novo stopnjo sprejemanja in odpiranja ter predvsem čiščenja. Vsak od nas se zagotovo najde v enem od teh korakov, vsaj enkrat v svojem življenju. Jaz očitno raje delam stvari naenkrat. Ni skrivnost, da imam veliko dela z odnosom do mojih staršev. In kakorkoli se eden uredi, se kaj hitro odpre kakšna nova “fronta”. Osebna rast se pač ne zaključi. In to je “težko” sprejeti.

Zelo sem utrujena od mojih misli in stiskanja v prsih. Zelo sem utrujena, ko moram vedno znova nastaviti drugo lice, požret svoje mnenje in glas zato, da se ne bo nekdo užalil na moj račun. Vedno znova sem tiho. Dokler pač več ne morem biti.

Ali bom sprejeta ali ne, nikakor ni odvisno od mene. Preprosto ne najdem več opravičil zase, da toleriram stvari s katerimi se ne strinjam. Če ničesar ne bom spremenila, se nič ne bo spremenilo. Vedno znova tlačim svojo preteklost, težave in odnos, ki to ni.. Ustvarjam zmedo z mojimi čustvi, ko si rečem, da je ne morem spremeniti, da je kakšna je, da ne vidi tega, kar vidim jaz… Da preprosto živi v svojem svetu, v katerem se ne znajdem. Pa se moram? Resno, je na meni, da spremenim svoje mnenje in čustva zato, da nekam pašem…na silo…ker se spodobi?

V enem videu Ane Bučević, je ta povzela Esther Hicks, ki je skanalizirala sporočilo… “Family is so overrated”… In ko sem to slišala, se je celoten moj Bit uprl. Kako lahko to reče? Družina je vse. Kri ni voda. Prednike je potrebno spoštovati. Oni te učijo, oni so ti dali življenje.

Če se odprem tej ideji, da je družina precenjena, se skupaj z njo odpre tudi občutek svobode in nenavezanosti. Odcepljenosti. Časa, da si urediš svoje misli. Prostora, da jih udejaniš. Toliko se zapiram in dopovedujem, da moram biti nad vsem, da moram dovoliti in dopustiti, da niti ne ugotovim ali sprejmem, da takšnega odnosa pač ne želim imeti. Z nikomer.

Da se ne strinjam s položajem žrtve, da ne želim živeti v preteklosti, da ne želim konstantno pobirati nekoga, ki bi naj pobiral mene, da ne želim več obsojati in se obremenjevati… Da si moram dovoliti in čutiti vse to, kar čutim… In da je to ok. Da pač imam takšen vzorec. In ta je ok. Za zdaj. Kako ga lahko spremenim? Kaj je na meni, da zaživim svobodneje, brez tega, da me stiska v prsih? Kako lahko ustvarim nov vzorec? Takšnega, za katerega ne bom potrebovala izgovorov in težav?

Kako naj ustvarim nov vzorec?

Tako da starega sprejmem, se z njim pomirim in odpustim. Pozabimo nikoli ne, odpustimo pa lahko. Tako nas neha boleti. Da vsak ne bo dober oče ali mama… Ne bo… Tega se zelo dobro zavedam… Ampak bo pa najboljši starš, ki bo otroku dal najboljšo lekcijo. Ne bom pozabila Pogovorov z Bogom, v katerem Neale opisuje ta dušni dogovor lekcij in spoznanj. Te starše sem si ja sama izbrala. To pa ne pomeni, da moram požreti vse, kar mi servirajo. Tudi oni tega ne počno zame.. Tudi oni narišejo mejo. Ker so ipak starejši.

In tudi jaz jo lahko. Ker sem ipak človek.

Ker si zaslužim dobre odnose. Ker si zaslužim dobro življenje.

In ker si zaslužim, da vdihnem mirno in ne dovolim, da travme mojih najbližjih diktirajo moje počutje.

Z vso ljubeznijo, Barbara 💖

Všeč?