Pri drugih najhitreje vidim to …

…kar ne želim postati… Včasih imam občutek, da sem naporna, ker sem toliko iskrena. Da ljudje kar utihnejo, ko povem svoje mnenje.

Se zamislijo, čeprav to ni moj namen. Živim po načelu “spužve” in srkam okolico vase. Še danes je v mojem svetu največja neumnost nekaj delati, drugo govoriti in tretje misliti. Tako se ne vzgaja otrok. Ne moreš učiti otrok sreče in veselja, medtem ko jočeš od žalosti in jeze. Ko slišim, da je otrok naporn, neposlušen, da ne more držati fokusa, in ko to starš pove kar tako, mimogrede, ta moja spužva v meni eksplodira.

Seveda, svoje “napake” najlažje opravičujemo, medtem ko jih pri drugih grajamo. Lej ga, kaki je… Osredotočamo se na druge, iščemo izgovore v kavicah, alkoholu, izhodih, nakupovanju, varanju ipd. in se ob enem niti ne vprašamo “kaj lahko jaz naredim zase, da to spremenim?”. Seveda, če me moti. Če me ne, je tako ali tako vseeno.

Ko sama pri sebi najdem neko napako, se mi lasje postavijo pokonci. Pa kaj nisem že tega rešila? Pa toliko energije sem že porabila… Zakaj moram spet skozi to?

Danes pišem o tem, ker je najlažje pri sebi zanikati vse, kar pri drugih označujemo kot napake ali težave.

Dvojnim standardov ne vidim konca.

Verjamem, zahtevna sem, ampak drame ne prenašam več. Rada rečem, da bolj sem stara, manj tolerance nosim v sebi. Vse, kar mi ne koristi, naj odide.

Najraje pošimfamo svet okrog sebe, medtem ko ne naredimo računice s svojim doprinosom. Če nas vesolje ne bi potrebovalo, potem ne bi bili tukaj. Izjemno lepa misel. Torej, kaj dajete danes? Koliko nasmehov ste podarili, komu pomagali, do koga bili prijazni? Koga ste kaj naučili, komu nastavili lekcijo spužve?

Komu ste dali možnost, da vas posnema? Ne glede na dobro ali slabo.

Kolikorat ste prekleli, se zadrli, šimfali, zaničevali, se sekirali, razburjali in lagali? Sebi.

Kakšna je danes vaša računica?

Torej, kako boste karkoli spremenili, če ničesar ne spremenite?

Moja sestra mi je danes poslala sporočilo in rekla “ti nimaš izgovora, da ne prideš tako hitro, jaz moram delat.” Res je… Z izgovori je težko živeti, jaz samo ne želim priti tako hitro tja pa tja. To je razlika. Ja, lahko bi pojamrala, si izmislila, popačila resnico kakorkoli zakaj jaz nečesa ne bi… Ampak preprosto je zato, ker nočem.

Ne želim.

Ne hvala… 🙂

Vem, naporna sem za ljudi, ki vibrirajo nizko, ki jamrajo, ki niso iskreni do sebe, ki iščejo izgovore, ki želijo biti sprejeti, ki želijo biti del črede, kalupa… Vem, naporna sem. Ampak meni je to ok. Zame je tako ok in to sprejmem. Verjamem pa, da vsak ne more. In tudi to je ok.

Naj bo danes dan, ko se zavedate, da je vsak od nas spužva, ki prejema informacije, energijo, čustva, besede od ljudi iz svoje okolice. Smo. Vsi smo družbena bitja.

In vsak od nas ima vsak dan možnost, da se odloči kaj bo sprejemal in kje bo potegnil mejo.

Bodi to, kar želiš biti. Obnašaj se tako do drugega, kot si želiš, da se obnašajo do tebe. Delaj to, kar te veseli. Povej svojo resnico. Ne delaj se manjšega kot si. Pa čeprav jim boš šel/šla na živce.

Nič hudega, tudi jaz jim grem 🙂

Kako že? Bodi sprememba… Ki jo želiš… Videti.

Čutiti, biti, živeti.

Z vso ljubeznijo, Barbara 💖

Všeč?