Pustimo in dovolimo. Spustimo in sprejmimo.

Nikoli ne pustite, da kdo ugasne vašo kresničko, vašo lučko, vaše sanje, zamisli in misli, vaša prepričanja… Vse, kar vas dela avtentične in iskrene. Vse, kar vas dela Vas, zato ne dovolite, da kdo vzame vašo resnico za splošno, ker ste lahko posebni. Lahko ste drugačni. Lahko verjamete povsem svoje in drugače. In to je ok.

Vsi si delimo osnovne pravice, to nam je enako… Ali bi naj bilo enako. Ampak to, kako izražamo sebe, kako se obnašamo do sebe in drugih, kaj in kako VERJAMEMO, vse to je odvisno od vsakega posebej. V tem kako živimo nismo enaki, vsak ima svojo glavo, svojo pot, ki jo duša izbere in svoj načrt, kako le najboljše živeti svoje življenje.

Ne vsiljujmo mnenja ostalim ljudem, saj vendar tudi ne maramo, ko smo sami v nekaj prisiljeni.

Pustimo in dovolimo. Spustimo in sprejmimo. Na svetu smo najprej zase, saj vendar nihče ne more živeti našega življenja namesto nas. In spomnimo se tistih stavkov ljudi na smrtnih posteljah… Ne obžalujejo stvari, ki so jih naredili, ampak tiste, ki jih niso. Da so delali preveč, se gnali za dobrinami, niso pa znali ceniti ljudi, ki so jih imeli ob sebi. Njihove so-ustvarjalce. Sopotnike. Da bi delali manj, so rekli. Da bi se večkrat zahvalili, da bi se večkrat ustavili. To so želje.

Živeti tukaj in zdaj.

Danes mi je v trgovini rekla trgovka, da redko vidi ljudi, ki v miru nakupujejo, da sem prava redkost. Da se ljudem vedno mudi, da nikoli ni dovolj, da niso zadovoljni. Vedno se jim mudi. “Vam se ne?”, me je vprašala. Povedala sem ji svoje mnenje… Če se ti mudi v življenju, se ti mudi v smrt. Vse počaka, vedno je pravi trenutek.

Tako dosežeš mir… Tako, da verjameš, da te tvoja lučka vodi, da si tam, kjer je dobro, da si, da se stvari odvijajo v tvoje najvišje dobro. Zato jo spoštujte. Vašo luč namreč.

Naj sveti.

Naj vam je nihče ne ugasne.

Z vso ljubeznijo, Barbara 💖

Všeč?