Moj čas ❤️

Vesna Neferamis mi je pred dnevi prenesla sporočilo, da sem večino svoje karme že predelala. To je zame pomenilo velik, globok vdih in veselje pričakovano nepričakovanega življenja. Dnevi, ki sledijo so polni veselja, ljubezni, predvsem pa Resnice. Nisem se rodila na ta svet, da bom nekega dne samo truplo v zemlji. Načrt, ki se razprostira, je večji, globji, predvsem pa tke svoje niti, da bo lahko nekega dne pokazal celotno sliko.

Ob svojem času.

Čas.

To je “produkt”, s katerim imam v življenju največ vprašajev. Vzgojena sem bila v veri in duhu, da čas prehitro mine, da se nam mora muditi, da pridemo čim hitreje na cilj… Da naredimo najboljše, najhitreje in bolj pomembno, kot ostali. Moje prepričanje, ki sem ga vedno nosila s seboj je to, da nam je čas na tej Zemlji odmerjen, to je res… In ga na nek način preživimo. Tudi to je res. Zakaj potem vedno znova hitimo, da ga preživimo? Zakaj se silimo in silo dobimo nazaj? Zakaj ta ihta? Zakaj misli, da se čas ne more vrniti? Zakaj prej živimo v preteklih dogodkih in v načrtovanju prihodnosti, kjer misli prej, kot v željo in hrepenjenje, globoke vdihe in veselje, obračamo v strah, kaj vse se lahko ali ne zgodi? Kdaj živimo, če živimo povsod, le sedaj ne?

Nekaj trenutkov nazaj se je ena mojih slik sestavila. Moje sovrstnice so rojevale pri 24ih letih. Takrat sem jaz spoznala Miho. Nisem mogla roditi. Moje vrstnice so se poročale nekaj let kasneje. Jaz o poroki nisem želela niti slišati. Hodile so v redno službo, jaz sem zaganjala svoje podjetje. Umiramo ob svojem času… Ko drugi umre, pa si tega sami ne želimo. Vleči paralelo z drugimi ljudmi nima nobenega smisla. Jaz sem bila zmanipulirana, tepena, ponižana, v iskanju sebe in resnice celo življenje. Odkar pomnim. Veliko mojih sovrstnikov še zdaj “spi”. In bo spalo.

Danes sem stara 32 let in je moje karme ostalo še bore malo… Ker sem se upirala vsemu in vsem, da danes diham s polnimi pljuči, se veselim vsakega dne in le-te delim z najbolj čudovitim človekom, kar ga je videlo moje oko. Ker sta duši čakali veliko življenj, da sva danes lahko tu kjer sva in živiva Sebe. Rekli bi mi, da sem čudna, zmešana in zblojena. Moji sovrstniki, tisti, ki mislijo, da me poznajo. Vendar to je vse, samo mislijo.

Danes v svojo sliko zapišem svoj novi priimek, se zahvalim staremu, poteklemu in se zavedam, da ta prostor, ki je moje življenje, je skupek vsega, kar sem preživela, se naučila in ljubila. Ne bi ga zamenjala. Veliko ljudi mi ga ne privošči. Tudi dvomijo vanj. A zame je svet.

Nisem tu, kjer so oni in Oni zagotovo niso tu, kjer sva Midva. In ne bodo. Ne morejo biti. Nekateri niti ne želijo. Kar je prav. Kar želim povedati je to, da imajo svoj načrt, svoj Veliki Dušni načrt, ki je Svoj samo Njim. Vleči povezave in se primerjati z drugimi še nikoli ni bilo bolj neumno, kot danes, ko se slika izrisuje. Težko je in nesmiselno. Jemlje vero v nas same in nas sili, da smo kot drugi. Pa to ne moremo biti.

V Jedru si tega niti ne želimo.

In poglej, draga Vesna… Podpisala sem sem ❤️

Z vso ljubeznijo, Barbara Kepris ❤️