V zadnjem času v svoji okolici, med ljudmi s katerimi se občasno družim, opažam, da prihaja do enega novega fenomena – skrivanja. Ljudje so se začeli skrivati.
Ali so začeli nove zveze in tega niso nikomur povedali, ali so se popolnoma umaknili in se slišimo samo takrat, ko nekaj potrebujejo, ali pa preprosto pokažejo s prstom na drugega in s tem skrijejo svojo resnico. Pred dnevi sem veliko razmišljala o tem. Ne morem reči, da sem si te stvari kaj prida gnala k srcu, ker se čustveno več ne navezujem na dramo drugi ljudi, kot sem to počela pred leti. So me pa njihova dejanja spodbudila k razmisleku.
Zakaj se ljudje skrivamo? Prvi in najpogostejši razlog je sram. Sram nas je, ker smo naredili nekaj, s čemer se ne strinjamo ali pač nekoga ne želimo prizadeti in se raje potuhnemo, počakamo, da mine. Sramujemo se takrat, ko se zavedamo, da nečesa nismo naredili ‘prav’. In kaj je sram? Sram je preprosta oblika nezaupanja vase. Ne zaupamo si dovolj ali ne verjamemo, da so naše odločitve za nas pravilne. To je popolni odraz naše drže in osebnostne rasti.
Drugi razlog za skrivanje je najpogosteje ta, da nekoga ne želimo prizadeti s svojimi dejanji. Skozi adolescenco sem tudi sama bila kraljica skrivanja. Vendar je to bilo 15 let nazaj; od takrat sem se že marsičesa naučila. Temu največkrat botruje strah – kaj bodo ljudje rekli, me bodo odobravali, sem še kaj vreden oz. vredna? Strah je največji produkt našega ega, ta se pa, kot vemo, oprime česarkoli samo zato, da preživi. S tem ko nas je strah, kaj bodo drugi rekli, še vedno dajemo fokus in vajeti v roke drugih ljudi. In paradoks, ki temu sledi, kaže na to, da s tem, ko želimo prikriti in nekomu prihraniti bolečino, mu prav to še močneje zadamo. S tem kažemo svoj obraz, svoj pogum in zrelost, ki to ni. Ko smo resnično prepričani in razumemo, da delamo najboljše, kar resnično znamo, ni nobene potrebe po skrivanju. Vendar moramo v to najprej verjeti.
In tretji razlog … menim, da je to adrenalin, ki spremlja ves proces skrivanja. Nekaj se nam takrat dogaja. Lahko, da nam je tako dolgčas v življenju, vse je tako monotono, da dejansko nimamo v življenju česa pokazati in je ta adrenalin nekaj, kar nas napolni z akcijo in smislom. Saj iskreno, ljudje, ki varajo, ne hodijo po cesti in kričijo: „Hej, jaz pa varam svojo ženo!“ Ta užitek avanture bi takoj izginil.
Ko se skrivaš, imaš občutek, da je nekaj samo tvoje. Ali so to težave ali pa nove iskrice. Kaj pa to pomeni takrat, ko se odkriješ in poveš svojo skrivnost? Da varaš kaj manj? Da je iskric kaj manj? Da težave izginejo? Ne. To samo pomeni, da si se takrat pripravljen soočiti z življenjem, ki ga kažeš drugim ljudem, v sebi pa biješ bitko. Samo ta razlika je. Ljudem začneš kazati, kdo v resnici si, saj tvoja maska odpade. Marsikdo pa tega ni pripravljen narediti, saj še ni prišel pravi čas. Ali pa še ni našel pravega obraza.
V vsakem primeru – ne splača se. Če vas ljudje sprejmejo ali ne, ni odvisno od vas, ampak od njih samih.
Namaste.