Nikoli nisem trdila, da je način, kako sama dojemam svet, edini pravilen. Odraščala sem namreč v okolju samih velikih in težkih karakterjev. Tistih, ki so zelo radi imeli prav in ta prav tudi jasno in glasno dokazovali. Prav, ki je prav le v njihovih glavah. Zadnje dni veliko razmišljam o njih. Morda menim, da bi lažje živeli, če bi bili pripravljeni odpreti svoje srce. Morda od njih pričakujem preveč. Ne želim soditi. Kdo sem jaz, da ti narekujem tvoj tempo ali način življenja? In zakaj so drugi to počeli meni? Ali še želijo početi? Kje je meja in zakaj se je ne držijo?
Zadnje čase vedno bolj opažam zlaganost ljudi in zaupam svojemu občutku. Ne potrebujem dokazov ali potrditev. Ko se nekje ali z nekom ne počutim dobro, z njim preprosto ne navezujem stikov. Pomembno je, da se poslušamo in si zaupamo.
Poznam osebo, ki ne verjame v terapijo, psihologe in psihiatre. Ne verjame in prav je tako. Sama si kruh služim na podoben način in me prav sili k razmišljanju, kdo je oseba, ki v te stvari ne verjame. Le toliko – vsak verjame v svoje in prav je tako.
Ko si dejansko želiš poiskati pomoč, ker v tvojem življenju nekaj ne ‘štima’, najdeš prave ljudi ob pravem času. Ko si tega dejansko želiš. Ko tvoj ego pri tej odločitvi nima prstov zraven, saj ta želja prihaja globoko iz tebe.
Takrat si se pripravljen odpreti in soočiti sam s seboj. In tisti, ki v to ne verjamejo, so ali postavili barikado okrog svojih čustev in si čutiti bolečine preprosto ne dovolijo, ali pa jih je tega preprosto in neizmerno strah.
Priznajmo si – za spremembo in soočenje je potreben neizmeren pogum. Nekaj je, da strahu ne čutiš in delaš stvari čisto preprosto. Nekaj popolnoma drugega pa je, ko čutiš strah in se ga odločiš premagati. Neizmeren pogum. Po mojih opažanjih, poznam veliko ljudi, ki so se odločili jadrati v varnem pristanišču ega in varujejo svoj milni mehurček pred neurji. Živijo svoja življenja brez misli na spremembe, ker se jih bojijo in so jih zato pospravili globoko vase. Verjamejo, da jih bo nov partner rešil vseh globokih ran in rezov v njihovem obstoju. Verjamejo, da jih bo šport dopolnil in otroci menjali ritem življenja.
Povejte … kaj se zgodi, ko preko vnete rane povežemo obliž? Se zaceli? Ali se še bolj vname? Potrebuje zrak in čas, da se zaceli ali magični prah in tablete, da koža postane spet cela?
Iskreno, nekaj dni nazaj sem želela nekomu pomagati s svojim mnenjem, s svojo skrbjo in ljubeznijo. Samo povedala sem, kar sem želela povedati že mesece. In veste kaj se je zgodilo? Vrata mi je zaloputnila pred nosom. Tako sem se počutila. Nisem užaljena, nisem se sekirala zaradi tega, ampak sem dobila odgovor na točno to, kar sem iskala in o tem danes pišem.
Biti nepripravljen na spremembo, je enako kot živeti iluzijo življenja. Ne vidiš je, ne čutiš je, samo živiš. Tisti, ki si že upajo pogledati preko meja svojega milnega mehurčka in povedati svoje mnenje, so takoj, še isti trenutek označeni za čudnega, neumnega, neposlušnega in odklonskega. Takoj. Od ljudi, ki ekstremno radi svoje mnenje vsak dan delijo na glas in na način, da pokažejo,koliko so boljši od drugih. Od ljudi, ki nujno potrebujejo zunanjo potrditev, velik ‘show’ in občinstvo. Od ljudi, ki na ves glas opisujejo svoje življenje, ki ga ne živijo in sebe, kot osebo, ki si želijo biti, pa v resnici niso. Zlagano. In od teh ljudi bi se naj nekaj naučili?
Od ljudi, ki niso pripravljeni sebe odpreti in sprejeti VSE, kar leži v njih, tudi najtežje in najlepše, kar premorejo, bomo le vedno znova dobili lekcije o tem, kar ne želimo biti in kako ne želimo živeti svojega življenja. Ker je to edino, kar znajo. Če bi znali drugače, bi drugače naredili.
Zato si zbirajte ljudi, besede in energijo okrog sebe. Če ste se rodili v neko družino, še to ne pomeni, da le-ta postane osnova vašega sistema verovanja in delovanja. Postane osnova vašega učenja in lekcij po katere ste prišli.
Namaste.