Po končani zvezi se hitro vprašamo kaj takšnega. Ko se stvari zaključijo, navadno delamo ali pa vsaj naredimo analizo dobrega in slabega, kaj bi lahko spremenili, kaj ponovili.
To je dobro, vsaj iz mojega vidika, zato da lahko v naslednjih situacijah in zvezah naredimo drugače, boljše ali pa vsaj dobro zase. To se pa vedno ne nanaša samo na partnerje iz ljubezenskih zvez. Kar podobno, če že ne enako, lahko posplošimo na prijateljske zveze, odnose med znanci in sodelavci ali z družinski člani.
Zakaj torej vedno izberemo ‘napačnega’?
Napačno ne obstaja, zato sem besedo tudi vstavila med narekovaje. Kot nekaj napačnega bo to označil naš ego, ko bomo prizadeti, užaljeni ali žalostni. Ko bi se nam naj naredila krivica ali pa se postavimo v vlogo žrtve. Takrat je nekaj dobro in nekaj slabo.
Iz vidika naše duše, naše globine in resnice, življenje samo preprosto je. Ni prav, ni narobe. Vseje tako, kot mora biti. Kot je dobro za nas. To kar odseva našemu trenutnemu stanju in zavesti. Ne more biti drugače, kot je, saj če bi znalo biti, bi tudi bilo. Vsak človek, ki zajadra v naše življenje, je tukaj zato, ker smo si tako izbrali in ker je tako za nas dobro. Ni napačnih partnerjev, dobrih ali slabih, so le tisti, ki so za nas ta trenutek najbolj primerni. Za našo energijo in za lekcije, ki jih z njimi pridobimo.
Najbolj všeč mi je bila misel hrvaškega pisatelja Bruna Šimleše, ki je v eni izmed njegovih knjig dejal: „Če želiš princa na belem konju, bodi najprej ti princeska“. In tega se tako redko zavedamo, ko pričakujemo pravljice, pa jih najprej sploh nismo pripravljeni živeti. Ko znamo pogledati širšo sliko, ugotovimo, da tudi sedaj, ko peče, boli, ko solze tečejo in ne znamo drugače, da je to za nekaj dobro. Da je to za naše višje dobro. Za naš napredek in razvoj. Za našo pot in novo znanje.
Tudi sama sem pred leti bila v zvezi, partnerski in prijateljski, ki bi jo lahko označila kot napačno. Ker je bilo zelo dramatično, boleče in brezizhodno. Vendar danes te situacije ne imenujem več tako. Danes sem vesela, da sem jih preživela, ker so bili moji največji učitelji. Ker sem z njimi spoznala, česa si ne želim in hkrati ugotovila, katere so moje največje želje. Kaj zame pomeni popolno partnerstvo. Kaj zame pomeni dober in odkrit odnos. Predvsem pa – kaj zame pomeni, da sem takšna, kot sem in da sem dobra. Brez njih tega ne bi nikoli ugotovila.
Ker ne bi videla kontrasta. Ne bi vedela kaj je ‘napačno’ in tudi ne bi znala poiskati ‘pravega’.
Najboljša lekcija, ki sem jo kadarkoli prejela, je ta: Vse je tako, kot mora biti. Ta misel v mene naseli mir in vero, da čeprav morda v tem trenutku ne zgleda najbolj rožnato, to še ne pomeni, da nikoli ne bo. Zaupam, da se zlaga v moje najvišje dobro. Zato zagotovo vem, da napačno ne obstaja.
Je le kontrast tega, česar si želimo. Ko to ugotovimo, ovire ne obstajajo.
Namaste.