Jem zajtrk, Miha je s Saro. Lažje je za njo, da je ne postaviva vedno znova v voz poleg mize, ko midva potem vedno hitreje jeva.
In si rečem, kakšen mir je tukaj… Čeprav toliko ljudi čeblja ob zajtrku poleg mene. Ampak je mir.
Ne obsojati.
Zame so vedno govorili, da sem čudna, neuravnovešena, nekaj več, ko sem šla…
Pa morda sem tudi bila..čudna. Nihče pa takrat ni videl prtljage, ki jo nosim zraven. Da sem žalostna, nezadovoljna, prizadeta, nesrečna, da si želim več od življenja, kot ta fizičnost, ki jo živim…
“Divine” načrt
Glede na visoko nosečnost, se vedno bolj zavedam nekega večjega, morda celo božjega načrta, načrta Vira ali Univerzuma. Načrta, ob katerem se lahko počutim tako majhno in nebogljeno, da mi drugega ne preostane kot to, da samo zaupam. Beri naprej ““Divine” načrt”