Ste opazili, da srečujemo prave ljudi na pravem mestu? Vedno. Čeprav tega ne verjamemo vedno, ne vidimo vedno, ne začutimo. A ko se zgodi, takrat sestavimo.
Zadnje tedne prehajam skozi spremembe, za katere bi še pred pol leta trdila, da se pri meni ne bodo zgodile. Ali, če se ne, bom vseeno znala živeti sama s seboj.
Moje telo zadnje tedne ni samo moje. Popušča nadzor, delujejo energije, vajeti polzijo.
In včasih je prav tako. Včasih je ok, da omagamo, da si posledično vzamemo čas Zase, da razberemo kaj se z nami dogaja in se ne zavlečemo takoj v vlogo žrtve. Včasih je čisto ok, da se prepustimo in pustimo, da nekdo drug poskrbi za nas. Včasih je tako ok. Včasih pač ne zmoremo več.
Zaradi prevelike dehidracije sem kar za lep čas pristala v bolnišnici, kjer sem obležala prvič v življenju. Hvaležna sem, da tja odhajam redko, saj vemo, da so ljudje, ki preživijo kar nekaj tednov, mesecev, tudi let v ustanovah, v iskanju rešitev in boljšega življenja. Meni je bilo dano 5 dni.
Pet dni, ki so zame prinesli veliki “reset”, “rest” in “respect”. Spoštovanje v prvi vrsti do čudovitih duš, ki so tam zaposlene, ki so me vsak dan poskušale nasmejati in skrbele za mene, ko se nisem mogla niti vstati.
Do moje zdravnice, ki je moj angel varuh, ki vidi “beyond” in ni tipična zdravnica iz stroke, ampak zna slišati in zdraviti Dušo. Redki so takšni, res… Zato toliko štrlijo in zato jih mi “ta čudni” toliko bolj cenimo. Ker se najdemo in čutimo.
In poleg počitka in sestavljanja, sem spoštovanje začutila tudi do mojega telesa, ki je dnevno sporočalo “ne morem več”, pa se nisem ozrla. Pa sem mislila, da zmorem in lahko, kako sem močna, nič mi ne morejo. O, pa mi lahko. Ko je dovolj, še koraka več ne zmoreš.
Zato sem v teh nekaj dneh spoznala kaj pomeni to “poslušati sebe, odložiti stvari in poskrbeti samo zase” – jesti, piti, počivati. Čeprav so bile slabosti nevzdržne in sem skoraj že obupala, pa se je našla moja zlata zdravnica, ki mi je sredi noči delala akupresuro levega zapestja, ker to pomaga proti slabosti.
Ja, tako je bilo.
To so samo trenutki, ki nas spremenijo.
Kako gledamo na njih kaže na našo Rast.
Tisti, ki jih ceniš, ker so se zgodili.
Zato, ker je vse To samo del Poti.
Mi smo tisti, ki hodimo.
In Mi smo tisti, ki si zaslužimo živeti najboljše možno.
Danes sem samo hvaležna – da sem doma in da se je ta izkušnja zgodila.
Ste danes že pomislili Nase?
Z vso ljubeznijo, Barbara ❤