Zadnjih nekaj tednov preživljam popolnoma brez stresa. Pred dnevi sem se zdrznila koliko sem tista, ki želi ugajati. Ne mora, ampak želi. Koliko moram biti v nedeljo tam in tam na kosilu. Ali, kako moram iti na te praznične zajtrke. Ali kako moram nekoga poklicati. Ali Miha, se mora javiti, da se ne bodo mulili. Ali kako moram biti prijazna, se pogovarjati, ustrezati. Moram, ker želim, da so ljudje zadovoljni z mano.
In to po več kot 10ih letih trdega dela na sebi, ponovnega rojstva, resetiranja, zavestnega življenja.
I am still doing it.
Ker sem odraščala v manipulativnem okolju, tudi v različnih oblikah prisile in nasilja, sem ugotovila, da sedaj, ko sem velika in odrasla, da so to programi, ki jih nikoli ne ugasneš, le vsak dan jih postaviš tja, kamor spadajo. So opomnik, ne vodilo. Vsak dan znova se odločim, da ne bom živela v preteklosti, da ne bom obujala tiste Barbare.
In popolnoma po enakih tirih hodim, ko gre za to, da me imajo ljudje radi. Da rečem tisto, kar pričakujejo od mene, kljub temu da to ni nujno moja resnica. Da sem z ljudmi, ker se spodobi, ker se je tako delalo leta pred mano in tudi za menoj se bo. Naj se. Jaz več ne.
Enak program je ta, da želimo ustreči ljudem, da se bi ti počutili dobro. In velikokrat sem ugotovila, da pristanem v družbi ljudi, ki govorijo “daj, Barbara, povej kaj, zakaj si tiho…? Daj nekaj smešnega… Ali, ko ti greš, vse zamre”. Ja, ker dajem energijo in ko grem, jo vzamem s seboj. Ker sem iskrena in se ob meni počutite dobro ali bi se naj, če se. Ker se nasmejite in sem mašilo za sitnobo, ki teh nekaj ur ne obstaja.
In potem se ljudje obesijo name… Ker sem jaz tako fajn. Ker sem sproščena in imam zanimiv način govora. Medtem ko sem sama v tem istem stanju, ki želi samo ustreči ljudem. Kdo je tu večja p***a? Kdo se zares pretvarja? Jaz.
Ne to kdo sem… To se ne pretvarjam… Jaz sem, kdo sem… Ampak s kom želim to deliti… Delam “za potrebe tega dogodka ali pogovora”. Ne veste koliko let sem sedela zaporedoma pri velikonočnih zajtrkih, jedla hrano, ki je ne maram in se obenem spraševala…kaj že hren ponazarja? Ker, če bom to vedela, bom opravičila dejstvo, da ga jem. In ga ne maram. Kdo je tu p***a? Še vedno jaz…
Pretvarjam se, da mi je všeč, da mi je všeč to druženje, ki nima smisla, ta tradicija, ki je ne maram, to pretvarjanje, ki me razžira.
In teh nekaj tednov… Tega ni. “Morala” sem doživeti splav, da sem se končno lahko umaknila in soočila s sabo. Moralo me je boleti na vseh nivojih, zato da sem si končno dovolila reči, da je dovolj. Da je preprosto dovolj. Da ti, pa ti, pa ti,… Basta… Odidite. Ne potrebujem tega. Tega mi ni treba.
Duša, ki je odšla, mi je pokazala česa si želim.
Abraham-Hicks radi rečejo, da imajo radi, ko smo ljudje potisnjeni ob steno, da končno ugotovimo česa si želimo. Ko veš česa si ne želiš, točno veš kaj si.
In tu odpade pritisk. In pri meni je.
Miha me sprašuje zakaj se smejim…?
Podzavestno se mi nasmešek nariše na obraz, pa niti ne vem zakaj… Pa ne rabim vedeti.
Ampak počutim se dobro, močno, sproščeno.
Nekateri ljudje, stvari, tradicije… Niso niso niso niso niso niso niso niso vredni(e), da se počutimo slabo. Nič ni vredno, da se počutimo slabo. Nobena stvar, noben človek. Ni.
Naj tudi vaš pritisk odpade. Ni potreben, je naporen in nas uči. Sprejmite lekcijo in spustite.
❤️
Bodite. Dihajte. Dovolite novo. Prihaja.
Z vso ljubeznijo, Barbara 💖