In ponosna sem na to. Nas, ki se radi smejimo, ljudje povečini gledajo po strani. Od malega poslušam opazke, kot so: »Češ, smeješ se, ker ne veš kaj so to skrbi, kaj je to življenje.« »Vi se lahko smejite, vas življenje ni potolklo.« in »Toliko se smeješ … a nimaš kaj drugega za delat?«. Vem, kaj so skrbi in približno se mi svita kaj je življenje, ampak ne dopuščam, da mi negativni ljudje in situacije zabašejo prostor, ki je namenjen ljubezni in sreči.
Vedno sem se rada smejala, tako da sem kot otrok bila označena za klovna in da se nespametno obnašam. Srečnih ljudi družba ne sprejema. Z nami je nekaj narobe! Življenje je trpljenje! Prav, velja, morda za nekoga, ne za mene.
Ne maram, ko mi ljudje govorijo kako se naj obnašam in kako naj čutim. Vseeno ne hodim do ljudi, ki se že navsezgodaj pritožujejo nad dejstvom, da so odprli oči. Ne hodim do ljudi in jim govorim kako se naj obnašajo. To je ja njihova izbira in volja. Je tako? Puščam prosto pot in čakam, da sami pridejo do mene, ko potrebujejo nasvet. Ne vsiljujem. Jaz se pač smejim, pa če je komu prav ali ne.
Najraje med vožnjo nastavim dobro glasbo in pojem na vsa pljuča, kar jih premorem. Velikokrat opazim poglede iz sosednjih avtov, pa kaj, jaz se imam lepo. Najljubša izjava znancev je »Na čem si? Daj meni dvojno dozo tega kar jemlješ!«. Od kod jim ideja, da dobra volja pride v obliki tablet, pijače ali drog? Od kod? To, da se omamimo samo pomeni, da se raje umaknemo svoji zavesti in se vsaj za trenutek pretvarjamo, da svet ne obstaja. Sreča in veselje ne rasteta na drevesih. Za srečo in smeh se odločimo. Ker se lahko.
Težave same po sebi ne obstajajo. Težave ustvarjamo sami. Situacije, ki so nam zoprne, MI SAMIoznačimo kot »težavne« in jih kot takšne tretiramo. Kasneje se tudi ne pogovarjamo o rešitvah te »težave«, ampak le-to samo meljemo in mantramo v nedogled. Da ne poznam skrbi in težav, pravite? Poznam. Že od malih nog……ampak jih raje uženem v kozji rog.
Ne maram, ko mi ljudje govorijo kako se naj obnašam in kako naj čutim. Vseeno ne hodim do ljudi, ki se že navsezgodaj pritožujejo nad dejstvom, da so odprli oči. Ne hodim do ljudi in jim govorim kako se naj obnašajo. To je ja njihova izbira in volja. Je tako? Puščam prosto pot in čakam, da sami pridejo do mene, ko potrebujejo nasvet. Ne vsiljujem. Jaz se pač smejim, pa če je komu prav ali ne.
Najraje med vožnjo nastavim dobro glasbo in pojem na vsa pljuča, kar jih premorem. Velikokrat opazim poglede iz sosednjih avtov, pa kaj, jaz se imam lepo. Najljubša izjava znancev je »Na čem si? Daj meni dvojno dozo tega kar jemlješ!«. Od kod jim ideja, da dobra volja pride v obliki tablet, pijače ali drog? Od kod? To, da se omamimo samo pomeni, da se raje umaknemo svoji zavesti in se vsaj za trenutek pretvarjamo, da svet ne obstaja. Sreča in veselje ne rasteta na drevesih. Za srečo in smeh se odločimo. Ker se lahko.
Težave same po sebi ne obstajajo. Težave ustvarjamo sami. Situacije, ki so nam zoprne, MI SAMIoznačimo kot »težavne« in jih kot takšne tretiramo. Kasneje se tudi ne pogovarjamo o rešitvah te »težave«, ampak le-to samo meljemo in mantramo v nedogled. Da ne poznam skrbi in težav, pravite? Poznam. Že od malih nog……ampak jih raje uženem v kozji rog.
Namaste!
Barbara
Slika: www.pixabay.com