Ne morem ga imeti!

Kolumna za Revijo Ženski svet

To so misli moje stranke, ki so me navdihnile, da napišem novo kolumno. Razumela sem, kaj je mislila s tem, pa sem se vseeno poglobila v te besede in občutke, ki stojijo za njimi.
Ko nečesa nimamo ali se počutimo, da nečesa nimamo, imamo občutek, da nismo celi. Da nam nekaj manjka. Fizične stvari še nekako nadomestimo, medtem ko ljubezni in oseb v naših življenjih ne moremo. Ko menimo, da nimamo ljubezni, to samo pomeni, da ne čutimo ljubezni do sebe in moramo to spremeniti.

Realno gledano, nikoli nikogar ne moremo ‘imeti’. Ne moremo si ga lastiti. Ne partnerjev, staršev, otrok ali prijateljev. Nikoli ne moremo nekoga imeti. Lahko da je ta oseba le nezainteresirana, zasedena ali želi nekaj drugega.

S tem ko rečemo, da ne more ‘biti moj ali moja’, zelo določeno kažemo na to, da rabimo nekoga, da nas ‘dopolnjuje’. Vendar nas nikoli nihče ne bo mogel dopolniti, če mu že mi sami ne bomo mogli nuditi celote. Da nas nekdo nasmeje in se počutimo dobro, ne pomeni, da ima samo ta oseba čudežne sposobnosti, ampak to, da lahko te občutke sreče in veselja najdemo najprej v sebi.

Ljudje dejansko mislijo, da, ker bodo našli partnerja, jih bo ta ‘rešil’ ali se bodo zaradi njega počutili popolne. To je nesmiselno. Za svoje življenje smo odgovorni sami in za to, kako se počutimo, smo tudi odgovorni sami. Okolica nam samo kaže ogledalo, kakšno mnenje imamo o sebi, kako se počutimo in kako čutimo. Zato menimo, da nam drugi ljudje spreminjajo življenja na bolje.

Nikakor. Vse to kar smo, oblikujemo sami – s svojimi izkušnjami, mislimi, čustvi in dejanji. Zato si tudi ne moremo lastiti ljudi. Zato nikoli ne bo moj. Tudi moj partner ni samo moj, to je le vloga, ki jo igra. Vloga, katero je sprejel. Zaradi tega si ga ne lastim, ampak mu puščam, da živi svoje življenje. Tako da moje življenje stapljam z njegovim in obratno.

Ne postanemo celoviti, popolni in celostni, ko se zaljubimo, poročimo ali karkoli drugega. Celoviti smo že sedaj, le da tega ne opazimo tako zlahka. Naši partnerji so celoviti sami po sebi in nas osebno ne morejo dopolnjevati. Lahko nas le nadgradijo. Živijo svoje življenje z nami in ga so-ustvarjajo.

Zato da lahko, v primeru, da se zveze izjalovijo, ostajamo mi, takšni kot smo in ne izgubljamo delov sebe. Le zaključimo z nekim obdobjem in začnemo z novim.

Namaste.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja