Tisti, ki živimo zakon privlačnosti ali ga vsaj želimo živeti, vemo, da naša energija in zavest ne moreta biti vedno na najvišji stopnji. Da kdaj pademo in damo možnost ponovnemu dvigu, posledično lastnemu uspehu.
To se dogaja vsem. Vsem znanim zvezdam, najbolj bogatim, uspešnim in ‘navadnim’ ljudem. In tak padec je nesmiselno jemati kot nek oseben neuspeh.
V teh dneh sem si predpisala počitek. Dopust. Ko si sam svoj šef, marsikdaj pozabiš na to, saj delaš brez premora, ker je delo tvoj hobi. Užitek. Zato te življenje samo kar posede, ko izgorevaš še zadnje atome. Sama sem ugotovila, da ne zmorem biti vel čas na visoki vibraciji, biti nenehno pozitivna in navdihujoča ter da preprosto moram kdaj zarobantiti in spraviti nakopičeno energijo ven. Vse tisto, kar mi ne koristi. Saj ko veš, česa nočeš, točno veš, kaj hočeš. To je to. Želim odložiti misli, želim jih prečistiti, želim odložiti načrte, želim več prostega časa … želim počitek.
In tako je tudi prišel. Najprej si tega nisem želela priznati. Mislila sem, da ker živim svojo kariero in sanje, da je to res vodnjak brez dna in da, če se slučajno utrudim, je to moj neuspeh. Da nisem dovolj dobra ali ne delam pravilno. Spet vzorci. Juhu. Vse se vrti okrog vzorcev glede znanja, tujih pogledov na svet in privzgojenih misli, ki sem jih vpijala celo življenje. A če in ko sem si naglas rekla: „Počitek je moj neuspeh“, se sploh nisem mogla načuditi neumnosti te izjave. Nisem znala najti podlage za te misli, niti se z njo nisem strinjala. To je spet ideal nekoga drugega. Iskreno mislim, da moraš, ko ti v življenju zaškripa, narediti nekaj drastičnega. Nekaj, česar drugače ne bi naredil, ker ne bi imel razloga.
Neumno je delati vedno isto stvar in pričakovati različne rezultate, je dejal Einstein. Tako je!
In moj počitek? Potekal je v iskanju vere. Vere v to, da me čakajo lepe stvari, da sem preskrbljena, da Vesolje zlaga moje želje, da sem slišana in uslišana. Vere, da si zaslužim, kar si zasluži vsak. Ker sem dobra, delam dobro in to vem. To čutim. Tako kot vsak. Odvisno le, če si to želimo sprejeti. Razumeti in spustiti.
Saj ravno to je vera. Živimo v svetu, ki nas uči ‘verjel bom, ko bom videl’. Vsak, ki živi življenje po svoje in dela v svoj prav, pa se je prej sprijaznil z frazo ‘ker verjamem, potem vidim’. Najprej vidimo v svojih mislih, verjamemo, da se lahko stvari uresničijo in jim to tudi dopustimo.
V iskanju vere se odpremo, prepustimo in dovolimo. Razum in um pa ta čas počitnikujeta.
Namaste.