V nekem japonskem mestecu je živel zenovski mojster Hakuin. Bil je zelo spoštovan in mnogi ljudje so hodili k njemu po duhovne nasvete. Potem pa je naneslo, da je najstniška hči soseda zanosila.
Ko sta jo jezna in razburjena starša zasliševala, kdo je oče, jima je na koncu rekla, da je oče zenovski mojster Hakuin. Starša sta besna pohitela k Hakuinu. Z obilo vpitja in obtoževanja sta mu dala vedeti, da je njuna hči priznala, da je on oče njenega otroka. Vse, kar je odvrnil, je bilo: »A tako?«
Novica o škandalu se je razširila po vsem mestu in še dlje. Mojster je bil ob ugled, a to ga ni motilo. Nihče več ga ni prišel obiskati. Tudi to ga ni strlo. Ko se je otrok rodil, sta starša dete prinesla Hakuinu, češ: »Ti si njegov oče, torej poskrbi zanj!« Mojster je ljubeče skrbel za otroka. Čez leto dni je otrokova mati skesano priznala staršem, da je otrokov oče v resnici mladenič, ki je delal v mesariji. Hudo razburjena starša sta se odpravila k Hakuinu, da bi se opravičila in ga prosila odpuščanja. »Resnično nama je žal. Prišla sva, da odneseva otroka. Najina hči je priznala, da niste njegov oče.« Ko jima je predajal otroka, je rekel samo: »A tako?«
Mojster se je na laž in resnico odzval enako – a tako? Dopusti obliki trenutka, dobri ali slabi, da samo je, zato ne postane udeležen v človeški drami. Dogodkov ne jemlje osebno. Ni nikogaršnja žrtev.
S tem, kar se dogaja, nima nad njim nobene moči, ker je z njim eno. Samo, če se upiraš temu, kar se dogaja, si prepuščen na milost in nemilost, tako da lahko svet odloča o tem, če si srečen ali ne.
Slabo se s pomočjo ne-upiranja spreminja v dobro. Mojster se vedno odzove na potrebe trenutka. Zamislite si, kako bi se na različnih stopnjah razvoja teh dogodkov odzval ego.
Tolle, Nova Zemlja