Prosim, ne kriči več!

Kolumna za Revijo Ženski svet

Kričanje, dretje, kreganje so naši ventili, ki jih odpremo, ko je vsega preveč. Že marsikdo mi je rekel, da se je kregati zdravo. Da je potem seks boljši. Ali pa, da se vsaj dogovoriš nekatere zadeve.

Iz tega vidika lahko le pripomnim, da to ne drži. Vsaj zame ne.

Ker sem občutljiva, so moje zaznave izjemno izostrene in se že neka nedolžna neprijetnost lahko hitro zapelje v skrajnost. Zato veliko bolj občutim strah, razočaranje, jezo, srd, krivdo ipd. Tudi zato ne prenesem, da se nekdo znese nad mano. Pa niti ne le nad menoj ampak na splošno ne prenesem dviga glasu. Ne razumem besed in odnosa, ki se vzpostavi, medtem ko se kregamo.

Ne razumem, kaj želimo s tem doseči. A res mislimo, da se poslušamo in slišimo? A res govorimo resnico, smo to, kar smo v resnici, in ne pretiravamo? Igramo še večjo žrtev kot navadno? Iščemo le pozornost ali pač preprosto znašamo lasten gnev nad okolico? Naj si bo razlog katerikoli že, namena kreganja ne razumem.

Do njega pripelje ogromno nerazčiščenih vrzeli, nedorečenih in neslišnih misli, lastni občutki manjvrednosti in trme, želje po spremembi, strah, obup, tudi žalost. Kričimo, ker nismo slišani. Pred dnevi sem v trgovini naletela na Italijanko, jo prosila, če grem lahko mimo nje, a gospa je samo glasno vzdihnila, zavila z očmi in me poslala nekam, kamor sonce ne posije. Ustavila sem se in jo gledala, rekla nisem nič. Samo pustila sem jo, da je prevrtela film, da je slišala, kaj je rekla in povesila je pogled.

Prav zato ne razumem kreganja in nagle jeze. Saj je prav vsakemu v naslednjem trenutku žal. Zakaj raje tega trenutka ne porabijo za globok vdih in umiritev? Zakaj se na prvo žogo vklopi ego in zaneti požar?

Zakaj tako hitro vse zamerimo, da se zamere sprevržejo v kreganje in dokazovanje? Koliko se dejansko cenimo? Koliko se imamo radi? In predvsem – zakaj tako zelo uživamo, ko imamo prav? A to res tako izboljša naše življenje?

Pred dnevi sem objavila misel E. Tolla, ki je govorila o tem, če je treba resnico zagovarjati. In njegov odgovor je bil, da resnici ni treba stopiti v bran. Našla se je gospa, ki je v komentar zapisala, da je ravno resnico treba zagovarjati. Jaz se s tem ne strinjam.

Nikakor ne vidim povezave med tem, da zagovarjam resnico, medtem ko govorim resnico. Če je ne, potem itak lažem sebi. Zakaj bi se torej morala zagovarjati? Zakaj bi morala imeti prav, če imam zase vedno prav …

Ko se boste nehali ukvarjati s tem, kar vam govorijo drugi ljudje in boste spustili prepričanja, resnice ne boste več iskali, ker se bo pokazala sama od sebe. Ne boste več hiteli imeti prav ali sebe kazati v najboljši možni luči. Ego vas več ne bo zafrkaval, vsaj ne tako zelo. Obvladati ego pomeni le, da se odpravljate zrelosti na pot. Da živite sebe, dihate svoje misli in občutite svojo resnico. Takrat ne komentirate več, se ne opravičujete ali spreminjate zaradi drugih.

Ne kričite več. Poslušajte in slišite. V tišini.

Namaste.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja