… potem ti ego narekuje, da je bistveno vse, razen ti. Kot je rekel Carl Jung: vse to, kar nas jezi na drugih, lahko pomaga k temu, da se spoznamo.
Ker nas jezi z razlogom. Pa tako težko si to priznamo. Ego. Preživi, ko se za nekaj drži. In ravno zaradi tega, se vedno znova najdemo v situacijah, ko za svoj neuspeh, slabo voljo, nesrečo ali žalost krivimo nekoga drugega. Kakor da bo karkoli rešilo in izbrisalo vse slabo tega sveta. Ne bo, žal.
Na to temo me je opomnil pogovor, v katerem so deklice govorile o tem, da jim je v družbi nekaterih drugih deklet neprijetno do te mere, da postajajo jezne in nejevoljne. Ker je prihajalo do situacij, kjer se je točno pokazala čustvena in inteligentna zrelost in prav raznolikost le-te. Zamislite si primer, ko nekaj neumorno čakate, nek dogodek ali slavje, in imate občutek, da vam bo srce počilo od adrenalina in sreče. Posledično se zaradi tega obnašate, kakor da je ta dogodek ves vaš svet, vso vaše bistvo. In tak je čisto vsak dogodek. Poznam in razumem. Tudi sama sem bila takšna. Ko sem vsak rojstni dan, vsako novo leto, vsak koncert in podobno izkoristila z izgovorom, da se pa zdaj ‘lahko imam fajn!’. Ko se vrnem domov, pa mora ta ‘fajn’ miniti. Ker se ne spodobi in je življenje v resnici težko in je potrebno trpeti.
Zato prehajamo iz ene skrajnosti v drugo, namesto da bi našli in v sebi negovali ravnovesje, ki je za dobro življenje še kako pomembno. Učijo nas drugače, pa vendar se lahko imaš vsak dan super in v sebi občutiš ta mir, ki ga tako vneto iščeš. Učijo nas, da to ni dobro in da bi morali biti slabe volje in nesrečni. Kdaj ste nazadnje videli časopise in poročila polna odličnih in inspiracijskih novic? Da jim ne naredim krivice – dobre novice mediji predstavijo, sicer bolj na kratko in še to običajno na koncu dnevnih poročil. Vržejo nam drobtinice, da pa vse ni tako črno, kot se zdi. Čebi sejali manj strahu in več ljubezni, bi svet bil čisto drugačne barve, kot je danes. Pa vendar – strah je odlično orodje, da ohranjajo človeštvo, kot krdelo ovac – na kupu in odlično obvladano.In ko se najde nekdo, ki temu jasno in glasno nasprotuje, lahko hitro ugotovimo, da mu glasu hitro zmanjka. Kdo pa se želi glasno dreti na gluha ušesa?
Zato pišem o tej temi. O tem kako je, ko nimaš bistva v sebi, bistveno vse okrog tebe. So bistvene težave drugih, za dobre stvari se ne znaš niti veseliti, saj kar prehitro minejo. Vsi dogodki in okoliščine so le izgovor, da se lahko nasmeješ, ko pa prideš domov, hitro nase navesiš kisel obraz z nasmeškom, ki to ni, in s prepričanjem, da si slišan le takrat, ko kričiš.
Bistvo nikoli ne leži izven nas, nihče se ne rodi pod srečno zvezdo. Sreča je produkt dobrega življenja in ne podlaga. To je pomembno, da ločimo. Bistvo leži v nas, zato se začnite spoznavati in odkrivati. Ljudje v vas vedno vidijo vse to, kar so oni in ne vi. Preko drugih se ne boste spoznali, le počutili se boste besedam primerno. Zame so v preteklosti vedno govorili, kako sem lepa, pametna, kako se dobro počutijo ob meni in da imam res čudovito energijo v sebi – sama pa tega nisem nikoli videla, saj sem bila naučena biti nesrečna in da je življenje težko. Menila sem, da mi lažejo in mi le pihajo na dušo.
V bistvu pa se nisem poznala. Nisem vedela, kdo sem, niti kaj nosim v sebi. Danes razumem to, česar nekoč nisem. Zato me tudi nihče ne more prepričati, da sem nekaj, kar nisem. Spoznala sem svoje bistvo in s tem ustvarila simpatičen sistem vrednot, ki mi koristijo.Zato se lahko vsak dan znova vprašam: „Je to dobro zame?“ in se več ne zadovoljim z manj. In to je zame bistvo. Pa zate?
Namaste.