Lahko bi ji rekla packa, tako … po otroško. Pa vendar prav to je – navada, vzorec, razvada. Menimo, da moramo gojiti ljubosumje, da moramo biti jezni, ko se naš partner ukvarja z drugimi ljudmi in se postavljamo v vlogo žrtve. Da razjasnim svoj pogled na to … ljubosumje se ne zgodi. To ni ‘on/off’ gumb in ni produkt ideje ali dolgčasa. Ljubosumje se, kot vsak vzorec in navada, ustvari.
Se ustvari samo enostransko? Dvomim. Za vsako zvezo, ne glede na njeno podlago, sta potrebna dva. Tako kot en sam ne zmore prosperirati v fantastični zvezi in v tej isti ta drug partner trpeti. Za vsako vezo sta potrebna dva.
Zakaj ljubosumje? Ker imamo radi in ker nas je obenem strah. To je takšna klinična razlaga. Ker nas je strah izgubiti, ker nas je strah bolečine in najpogosteje – strah nas je začeti znova. In strah je zame največja iluzija, znana človeku.
Ena tančica, ki nam popolnoma zamegli presojo. Tihi glasek, ki nam predstavlja najhujši možen scenarij. Z mislijo na varanje, na primer, ga še toliko bolj vzpodbujamo in pritegujemo v našo resničnost. In ko do njega pride, lahko izbruhnemo s staro dobro mislijo »saj sem vedela«. Ja, vedeli smo, bali smo se, zgodilo se je. Kako je do tega prišlo? Je odgovoren res samo tisti, ki je varal?
Verjamem, da ljudje, ki imajo izkušnje s prevaro, zelo težko ponovno odprejo srce in zaupajo brez misli, da bi se lahko ponovilo. Madež nekje ostaja in budi dvome. V moji prvi vezi sem bila precej nezaupljiva in ljubosumna. Dejansko je bil to produkt več okoliščin, v prvi vrsti tega, da v tej vezi nisem želela biti in sem strahove preslikala in sidrala v vse ostale. Drugim nisem zaupala, ker sebi nisem znala zaupati. Zanimivo, a ne?
Kako v drugih vidimo sebe, tako dobro in manj dobro. Pa vendar je tam. Potem sem naletela na mojo takratno sodelavko Sandro, ki je imela različne izkušnje z moškimi. In dala mi je najboljši nasvet sploh. Sama ga še danes povem naprej. Rekla je: “Moški te bo prevaral, če te bo želel. In našel bo način, pa če ga boš pri tem gledala ali ne. Na to nimaš vpliva, to ni tvoja odločitev.” In kako je imela prav.
Naučila me je, da je odločitev nekoga, ali bo zvest ali ne, izven mojega dosega, zato je v mojih očeh ljubosumje popolna bedarija.
Pred leti sem v kolumni napisala, da je varanje in zvestoba odločitev posameznika. Tisti, ki je prevaran, je samo kolateralna škoda, neodvisna od tega kdo je on, kot oseba. Tisti, ki je varal, je v prvi vrsti prevaral samega sebe, svojo odločitev in s tem pokazal svoj strah.
Tisti, ki si resnično želijo spremembe v življenju, naj po poti stopajo sami, brez da bi zaradi tega prizadeli druge ljudi. Ker kaj to pove o nas …? Hodimo po drugemu, da bi sami izpadli boljši? Res ne gre drugače? Verjamem, da gre. Ljubosumje … to je nekaj, kar smo se naučili, nekaj, kar je. In nekaj, o čemer se lahko pritožujemo.
Je pa tudi vzorec, ki ga lahko spremenimo, pogled na drugačen dan in svet, predvsem pa naša želja, da živimo lepše, drugače in iskreno.
Z vso ljubeznijo, Barbara