Ne razumem prepirov, res ne. Kaj imajo ljudje od tega? Dokazujejo svoj prav, svoj ego, iščejo odobravanje in navidezno pozornost ljudi, ki mine takoj, ko se pogovor ustavi. Kaj iščeš, ko se prepiraš?
Menim, da v prvi vrsti z ‘dretjem’, vreščanjem in položajem žrtve, iščeš samo pozornost. Češ, poglej me, ranjen sem, hudo mi je, težko mi je. Ljudje se ne zavedajo, da če bi na glas povedali bistvo njihove bolečine in bi poiskali vzrok, se ne bi prepirali in iskali novih obrazov, katere bi lahko poteptali.
A da priznaš, oziroma na glas poveš svojo bolečino, moraš preseči svoj ponos, ego in ostale stereotipe, ki jih na videz postavlja družba. Ko nekdo ozavesti svojo bolečino in jo zna na glas tudi izraziti, ta zame ni reva ali slabič. Ravno obratno – potrebno je veliko več poguma in srčnosti, da izraziš to, kar te dejansko boli, ker to pomeni, da si se pripravljen s tem soočiti in to tudi preiti.
Ko se prepiraš, nimaš absolutno nobenega namena dane situacije spremeniti. Ti se zaradi nje samo ‘dereš’. Če bi jo želel spremeniti, bi se o njej pogovoril. Sila povzroči upor in ne miru. Z vojno se mir ne ustvarja, z vojno se porabljajo le sredstva.
Ko se kregaš, rada rečem, imaš svojih 5 minut. Sama sem se v najstniških letih in času odraščanja, zelo rada spustila v besedni boj. Sama proti vsem. Kako so mi želeli kakšno stvar dopovedati, pa ni šlo. Jaz sem še vseeno vztrajala pri svojem. Kakor da gre za življenje in smrt. Kakor da, če sedaj ne bom zmagala in imela prav, ne bom nič veljala. Moje življenje ne bo imelo nobenega smisla in vrednosti. Nekoč.
Danes me kdo vpraša, če se kregam. Ne, se ne. Umaknem se. Ne da se mi, iskreno, ne vidim v tem nobenega smisla. Ko nekdo kriči in tolče, jasno izraža svoje neravnovesje in jezo, ki jo je ustvaril sam. Nihče drug ne more vplivati na razvoj vaših čustev, kakor vi sami.To je ravnovesje, notranji mir. Tako kot nihče ne vpliva na to, da se počutite odlično, tako nihče ne vpliva na vas takrat, ko se počutite slabo.
Zakaj ste lahko dobre volje, kar tako, brez razloga? Zakaj vam gre na smeh? A ko ste jezni in žalostni, pa takoj najdete krivca?
Ker je tako preprosto lažje. Ker se je lažje dret na ostale, kako nimaš denarja, kako nimaš časa, kako nimaš pravih ljudi okrog sebe, kako si preobremenjen, kako imajo drugi ljudje urejena življenja, kako se tebi vedno dogaja krivica, kako, kako in kako …
Ker je preprosto lažje tako, kot da bi se soočil in pogovoril sam s sabo. Raje je kdo drug kriv. Kdo pa potem nosi odgovornost za tvoje življenje?
Zato, ko nekdo v avtu za vami trobi in maha z rokami, se ne jezit … Niste vi krivi za njegovo nejevoljo. Sam je kriv, če zamuja, ker je prepozno vstal. Sam je odgovoren, ker se ne zna umiriti. To je njegovo.
Zato se, ko želite preizkusiti stopnjo vašega ravnovesja, podajte v promet. Tam boste srečali več kot dovolj izzivov.
Z vso ljubeznijo, Barbara