Kolikokrat ste se tako počutili? Jaz se iz mojega otroštva in odraščanja ne spomnim, kdaj se tako ne bi počutila. Ne krivim okolice in družine, ki sem si jih izbrala. Pravzaprav nikogar ne krivim, niti sebe. To je občutek s katerim sem živela in s katerim se nisem želela pomiriti.
Iskala sem več, iskala sem odgovore. Še danes jih. Včeraj sem bila v gruči ljudi, na velikem praznovanju, nekaterih ljudi sploh nisem dobro poznala. Sem pa jih čutila. Veste, ni važno kaj vam ljudje povedo ali kako se do vas obnašajo, važno je to, kako se vi ob njih počutite.
Vedno bolj opažam, kako drugačna sem in kako drugačen je moj način razmišljanja. Kako ljudje radi ‘pojamrajo’, predvsem pa se brez kakršnekoli slabe vesti vtikajo v najbolj zasebne trenutke življenja drugih. Ob vprašanju kdaj bom imela otroka, se še noben ni vprašal, če jih lahko imam. Če sem zdrava, če moji reproduktivni organi delujejo tako, kot morajo. Če si otrok sploh želim, ker sem stara 30 let in jih še nimam. Če slučajno omenim, da se kot mama trenutno še ne vidim, pa znam dobiti v odgovor idejo, da se biti mama ‘spodobi’. Od kod ljudem pravica, da tako posegajo v misli in odločitve drugih ljudi?
To je odločitev, ki jo ti narediš za celo življenje. Ne gre samo za seks in nosečnost, ustvariš dejansko živo bitje, ki ostaja s tabo celo tvoje življenje. Ne gre za to, da si z nekom določeno število let in meniš, da si našel pravega partnerja. Ne gre za to, da te bo ta človek kakorkoli rešil ali da boš s tem rešila nataliteto Slovenije. Ne spadam sem. Zakaj tako razmišljate?
Redko sem našla ljudi, ki bi me sprejeli takšno, kot sem, brez da bi me želeli spremeniti. Res redko se ob kom počutim dovolj sproščeno in varno, da lahko govorim o svojem življenju, delu, razmišljanju. In lahko rečem, da izjemno redko, lahko rečem tudi nikoli, pridigam ljudem kako naj živijo. Verjamem, da počnejo to, kar znajo najboljše.
Neprijetno se počutim ob ljudeh, ki delajo dramo. Res sem jo znala v najstniških letih tudi sama zagnati, vendar so ta minila. Moj Miha reče samo, da je potrebno to spustiti. „Ne boš ji dopovedala, Barbara. Če bi te želela poslušati …“ Neprijetno se počutim ob pogovorih, ki jih moj 18-letni brat opiše z besedo ‘bazični’. Samo, da se nekaj pogovarjamo in nismo tiho. Ne maram dajati svojega časa za bazične reči.Težko mi je in neprijetno. Danes si to upam priznati, nekoč bi to zakrinkala.
Ne spadam med bazične ljudi in situacije. Ne spadam sem in danes to vem. Zato mi ostane le peščica ljudi s katerimi se lahko pogovarjam o energijah, odnosih, nevidnih povezavah, o dobrem življenju, kreiranju, manifestiranju, duhu. Malo. Pa vendar je takrat sladko. In cenjeno.
Že davno sem razumela in sprejela, da nismo vsi za vse in da bi to morali sprejeti tudi pri drugih ljudeh. Ne znam popraviti avtomobila, znam pa s teboj sedeti in ti pomagati do odgovorov, ki jih iščeš. In dokler povem resnico na glas, tako dolgo sem čudna.
Pa naj bom čudna. Danes vem, kdo sem in kam spadam, pa čeprav sem čudna. Sprejem to. In v tem neizmerno uživam.
Pa ti?
Namaste.