Srčno pozdravljeni!
Sedela sva v znani restavraciji na Gorenjskem, prvič sva bila tam. Bilo je zelo lepo vreme, toplo, malo oblačno in prijetno je pihalo. Poseben dan je bil…
Sedela sva na terasi v senci rastočih trt in poslušala petje ptic… in govor sosednjega para. Sedela sta starejši gospod in gospa, pri 80-ih letih, govorila sta o odnosih, ki jih ima družina gospe med seboj in do nje. Da je ne marajo, da jo ignorirajo, da niso vredni. Ni da ni, česa ni imela za povedati. Gospod je tu in tam povedal kakšno vzpodbudno ali pa postavil kakšno vprašanje tipa – “Zakaj misliš, da te ignorirajo, če pa ti tak najboljše veš, ničesar ne verjameš, kar ti povedo, vse te moti, nič ni dovolj dobro, samo kritiziraš jih … Zakaj jih tako zaničuješ?”
In gospa… “Zato, ker so oni taki do mene. Ker sem imela težko življenje; ker bom dobila tole opravilno sposobnost nazaj in jih bom vse tožila; ker ga prosim, da zapre okno, moj sin, pa mu je še to pretežko…” …zvoni telefon, poteka pogovor…sin jo kliče… pogovor se zaključi, gospa je v njem bila zelo prijazna. “Ja, zdaj pa bo klical ja, pa bo fin.. zdaj ga pa zanima, ja…”.
Vemo v katero smer bo tekel nadaljnji pogovor. Vem, rekli boste, da ni lepo prisluškovati. In jaz bom rekla, da je bilo preprosto vse skupaj preglasno, da bi preslišala. Pa tole je bilo samo 5 min pogovora. Ko gospa ni govorila, je gospod nervozno tapkal z nogo. Na koncu pa reče: “Sej več nobenega nimam na tem svetu.” In gospod, ležerno: “Le zakaj ne?”
Zakaj vam to govorim? Ker je za vsakega od nas v življenju nekaj naporno, težko, morda celo obupno, ko se sprašujemo, če bomo sploh zmogli. In vsak od nas ima možnost, da zbere vso potrebno moč in se prestavi iz vloge žrtve v vlogo zmagovalca. Veterana, nekoga, ki zmore, ki zna, ki se ne boji pogledati na drugo stran izziva. Ker znamo biti ljudje, ki vidijo dalje, kot samo dolžino svojega nosu.
Ne obsojam je… Ni znala drugače, ni znala mimo, niti ni znala preko. To je njen način. Način, ki ga je najverjetneje tudi priučila svoji družini, sinovom, vnukom, ki se ne prikažejo več. Ker se ne strinjajo s tem, ker imajo svojo resnico. Tako kot jo ima vsak od nas. Nekdo bo tole prebral, zaprl in si mislil, da pa res nimam pojma kaj govorim ali da se delam več, kot so drugi. Drugi bodo v tem videli sebe, svojo zgodbo, svoj novi začetek. Vse je odvisno od širine slike, ki jo vidimo, ki si jo zastavimo. To, kar dajemo, to dobimo.
Življenje je 10%, kar se zgodi, pravijo in 90% sestavlja naš odziv na stvari, ki se nam dogajajo. Vse je odvisno od nas, naš občutek, naša čustva in resnica, ki jo živimo. Okolica nam samo kaže kako živimo…
…obstaja pa tudi druga stran. Tretja, četrta, peta… nešteta, ki jo lahko živimo.
Če si tega upamo.
In, če si to dovolimo.
Z vso ljubeznijo, Barbara ❤