Vedno znova se opravičujemo za to, kar smo. Za to, kar verjamemo, kar čutimo, mislimo, za to, kar smo. Vedno znova najdemo izgovor, da smo manj mi in bolj vsi ostali. Bolj podobni drugim, kot sebi. Da imamo v sebi več tujih misli, kot svojih. Več druge resnice, kot lastne. Več družbe, kot Sebe.
Ne govorim o tem, da moramo biti “jaz proti vsem”, ampak o tem, da sem “jaz z vsemi”. Da dovolimo, sprejmemo in živimo Sebe. Ko resnično živimo sebe, čutimo to Svobodo, mir in veselje, da smo lahko mi, točno takšni, kot smo. Takrat dovolimo ostalim, da so takšni, kot so in jih ne želimo spremeniti.
Opažam, skozi leta dela, da tisti, ki želijo najbolj spremeniti sebe, najprej spreminjajo druge. Kakor da bo to posledično spremenilo njih same. Pa jih ne bo. Le izginili bodo ljudi iz njihovega življenja; tisti, ki imajo svojo miselnost in so dovolj pogumni, da se poslušajo. Prej kot sebe, spreminjajo druge. Da bi živeli, kot je prav, sprejemljivo in tako, kot živi večina.
Trdno verjamem, če želimo spremeniti svet, moramo začeti pri sebi. Da smo vzgled tistim, ki si želijo sprememb. Ne da jih vsiljujemo. Ampak da, kot spužve vpijamo vse, kar nas veseli, pritegne, osrečuje. Takrat upamo narediti korak in tudi drugim pokažemo kakl stopiti. Lahko jim pri tem tudi pomagamo.
Pa vendar ne na silo. Na svetu smo zato, da utremo svojo pot in pustimo pečat. In se obenem ne zavedamo, trudimo ali štejemo, koliko ljudi je izbralo našo pot. Ker to ni važno. To resnično ni potrebno ali pomembno.
Ko živiš Sebe in hodiš svojo pot, te druge niti ne zanimajo. Ne opravičuješ se za odločitve, korake, misli, čustva ali hotenja. Zaupaš, da si na tem svetu, da živiš, izživiš in pustiš živeti.
Vsak od nas lahko, vsak od nas ima to možnost.
V jedru smo vsa Bitja enaka.
Z vso ljubeznijo, Barbara Kepris ❤️