Tako, kot v partnerju vidimo največ samih sebe, tako ljubezni, kot tudi tistega, kar nas najbolj jezi, tako nas lahko veliko nauči tudi odnos, ki ga imamo v poslovnem svetu.
Vedno bolj ugotavljam, da ni samo daj dam odnos v poslu, ampak te tam spremljajo ljudje, ki jih pritegne tvoja vibracija. Tvoj odnos do tvojega dela, izdelkov, storitev.
Tam, kjer sem sama začela pred leti, toliko let nazaj, tista stopnica, se zdi čisto neprepoznavna. Takrat sem poslušala in iskala odgovore pri ljudeh, ki so bili popolnoma slični moji vibraciji v tistem času. Veliko odgovorov sem dobila, veliko namigov kako naprej, vendar pot sem vseeno prehodila sama. In padala, padala, se pobirala in pobrala. Tako to gre :). To je življenje. Učiš se, iščeš vse to, kar te veseli, se tega držiš, učiš naprej, se razvijaš in rasteš.
Na vseh področjih, pri vseh puzzlih, ki nas sestavljajo. Tudi na poslovnem. Tu se je potrebno kdaj ustaviti, zadihati, si vzeti čas za sebe. Ne zato, ker bi pri svojem deli trpeli, ampak, ker vse potrebuje svoje ravnovesje. Počitek brez vprašanj kako naprej in če bo vsega dovolj. Včasih je potreben odklop okolice, da lahko slišimo sami sebe. Velikokrat tudi v tem času najdemo veliko odgovorov, nove ideje nam zadišijo, morda bi pa mi kaj novega. In to je vse dobro, ljudje smo med seboj različni, naša izkušnja po katero smo prišli, se razlikuje od človeka do človeka. Vsaka svetloba sije po svoje.
Nekdo lahko 40 let dela popolnoma ena in isto stvar in pri njej uživa. Drugim gori pod ta zadnjo, če je preveč monotono in se nič ne spremeni.
Pomembno je, da pri svojem delu uživamo, da rastemo, spreminjamo in doprinesemo svetu okrog nas. Naša svetloba je morda res najbolj vidna, ko okrog nas ni svetlo, ampak takrat je odličen čas za nas, za raziskovanje in kovanje novih načrtov.
Svetloba v nas je naš kažipot. Korak, ki nas do spremembe loči, pa je naš za narediti. Otroci shodijo, ko so za to pripravljeni. Ko se telo dovolj razvije, ko so dovolj časa opazovali in so zbrali pogum, da se ob mizi potegnejo na noge in naredijo korak. Z odraslimi je enako. Slediti toku, ki ni naš, slediti svetlobi, na nas meče senco, je le na silo teči sprint na maratonski progi.
Utrudi nas. V tem ne uživamo in ne vidimo smisla. Ko pa svoje talente in užitke zasijemo s svetlobo, nam mora uspeti. Preprosto mora. Ker smo na uspeh pripravljeni.
Vse ob svojem času.
Z vso ljubeznijo, Barbara <3