Včasih nisem razumela ljudi, ki v vsem ali v večini tega, kar jim daje življenje, najdejo oz. vidijo samo slabo, negativno. Le tolčejo, tako kot življenje tolče njih. Konstantno se vrtijo v krogu, kako so bogi, kakšna krivica se jim dogaja, vsi jih prenašajo okoli, svet je grozljiv, vrtnice ovenejo, hrana se meče proč, položnice prihajajo… Berejo in sledijo stvarem, ki jih ne zanimajo in pišejo komentarje, zato da pač nekaj počnejo čez dan in da jim to mogoče kdo polajka ali komentira nazaj. Da imajo občutek, da niso sami. Da imajo prijatelje. Da so vidni in slišani. Beri naprej “Življenje, usmili se me…”