Ali je denar res vreden, da počnete nekaj, samo zato, ker morate, oziroma, ker nimate druge izbire?
Zadnje tedne me okolica opominja na razločen kontrast ljudi, ki opravljajo svoje delo zgolj zato, da nekaj delajo. Drugi skrajni odtenek so ljudje, ki so v svojem delu in tako zadovoljni, da tega dejstva sploh iz vljudnosti ne zanikajo.
Tudi sama sem leta nazaj počela stvari, v katerih nisem uživala. To so bili proč vržen čas, energija in perspektiva. Ko je moj kolega pred časom praznoval svoj 23. rojstni dan, sem se na vse pretege skušala spomniti, kaj sem dejansko bila pri svojih 23ih letih. Kdo sem bila, kaj sem počela, kako sem živela? Nisem mogla izpostaviti ničesar oprijemljivega. To je bil čas, ko sem se še lovila in predvsem iskala. Danes je slika seveda drugačna – počnem stvari iz svojega srca in se nadgrajujem. Potrebovala sem ogromno poguma, da sem presedlala iz enega načina življenja na drugega.
Medtem ko sreča sama ni bistvena sestavina zadovoljnega življenja, je to naš ‘state of mind’ (prevod: stanje uma). Naša ideja o našem življenju. A bi raje živeli ideje drugih, zato ker nimate izbire? Ali bi raje sami bili kreatorji svojega življenja? Realno, nisem si predstavljala, kako priti do življenja, ki ga živim sedaj. Vedela sem le, da če postavim eno nogo predse in še drugo naprej, bom prej kot slej hodila po novi poti. Korak bom lahko tudi pospešila, vse dokler ne bom tekla. Vse dokler ne bom preizkusila, koliko sem vzdržljiva in česa sem zmožna. Zato pa je tako – če ne poskusiš, ne veš.
Naši premiki in spremembe v življenju se nam v danem trenutku zdijo nepremagljive. Kot gore, ki jih ne bomo znali prehoditi. A če ne naredimo prvega koraka, ne vemo, če bomo dosegli vrh. Lahko pa poskusimo, saj se še vedno lahko obrnemo v drugo smer.
Sreča spremlja pogumne, uspeh pa srčne ljudi.