Moj strah je priučen in ni prirojen. Največkrat me postane strah takrat, ko me situacija postavi v takšno stanje, da dejansko pozabim, da obstajajo še slabše stvari.
Predstavljajte si, kako pade zastor. No, tako mene postane strah. V sekundi je moja realnost popolnoma drugačna.
In česa me je tako strah? Dejansko samo tega, kaj bo nekdo rekel. In kako se bom zaradi tega počutila. Postanem žrtev že pred potencialno možnostjo, da žrtev sploh sem.V tisti sekundi pozabim na vse – kdo sem, kaj počnem, kako se počutim, da tuja mnenja ne štejejo, da bo dejansko na koncu vse tako, kot mora biti. Ta strah pri meni hodi z roko v roki z drugim strahom – nisem dovolj dobra in tudi nikoli ne bom. Jaz odstopam od postavljenih standardov v družbi za vsaj 200 %. Ne upoštevam modnih zapovedi, ne poslušam nasvetov, ne delam se fine, ne družim se z ljudmi, da nisem sama, ne iščem pozornosti, da me ima nekdo rad … In ker se požvižgam na te standarde, se moj strah zelo potrudi, da pride na površje hitro in napadalno. Ta strah mi je privzgojen. Ne toliko od družine, družino še razumeš, dejansko celoten šolski, religiozni in socialni sistem temelji na tem, ali si dovolj dober ali pač nisi. Sistem, ki je ustvaril ponarodele nagrade za tiste, ki sledijo, in dvignjen prst za tiste, ki ne.
Danes je moja največja želja, da bi se ta dva strahova že enkrat odpravila iz moje zavesti. Niti v podzavesti ni več prostora za njiju. Želim si, da bi moji strahovi postali moja prednost. Da bi lahko rekla, da to niso strahovi, ampak moj boj za to, da sem dovolj dobra. Ne po standardih, ne glede na to kaj rečejo – sem dovolj dobra. In to je vse. Namesto da otroke učijo vektorje in S – stavke pri slovenščini, bi jih lahko vsak dan vsaj enkrat učili, da so dovolj dobri. Takšni otroci zrasejo v odrasle ljudi, ki se pri slabih 30-ih letih ne borijo z demoni podzavesti in s stiskanjem v prsnem košu.
Poskušajmo biti najboljši kar smo lahko, brez tega da pričakujemo pohvalo ali da se hvalisamo. Nihče nam ne bo predal plakete najboljšega Zemljana, ko umremo. Diplome in izkazi nam ne koristijo, ko v sebi nosimo strahove, da nismo dovolj dobri. Le zato ker so nas pozabili naučiti drugače, sami pa smo pozabili vprašati.
Vstopimo v nov dan z mislimi čudovitosti in celovitosti. Poslušajmo se in bodimo mi – mi. Namaste.