Enkrat žrtev – vedno žrtev?

Kolumna za Revijo Ženski svet

Vse v življenju ima svoj namen in svoj razlog. Življenje dejansko postane lažje, ko ugotovimo, da se včasih slabe stvari pripetijo zato, da nas usmerijo na nam pravo pot.

Kaj je v življenju pravilno, je vsakemu svoje. Ko ugotovimo, predvsem pa sprejmemo, da nam vloge žrtve ni potrebno igrati in se slabe stvari godijo vsem, prav tako kot dobre.

Zato se lahko ta slabe stvari čez čas transformirajo v dobre. Saj veste tisti aha moment, ko si priznate, da če se nekaj ne bi zgodilo, ne bi bili tukaj, kjer ste sedaj. V temnih trenutkih tega ne opazimo. Zato potrebujemo vero.

To da se počutiš in da igraš vlogo žrtve, je tvoja odločitev. To si upam trditi. Tudi sama sem jo igrala nekoč. Še v sedanjem, bolj zavestnem življenju se zgodi, da me kak dogodek tako priklene na tla, da potrebujem kar nekaj časa, da se mu uprem. Nekje sem prebrala, da je nesreča lahko prikrit blagoslov in strinjam se.

Kako veš, da igraš vlogo žrtve? Po mojih ugotovitvah se to prepozna že v načinu govora – na kak način predstaviš neželeno situacijo in kakšne besede uporabiš. Kolikokrat uporabiš besede „jaz, meni, moje …“ in druge. Kolikokrat v ospredje sili ego in nas drži v tem položaju. Najtežji občutek, ki se ga pa tudi ne znamo hitro znebiti, pa je ta notranja stiska, ko se nam zdi, da je cel svet zaroten proti nam in nas nihče ne razume.

V teh situacijah je najbolj zdravilno – vdihniti. Ustaviti se in samo vdihniti. Najti možnost, da uvidimo široko sliko. Da si dovolimo alternativno možnost in misel o drugačnosti. Pomembno je zaustaviti ta tok misli in jih nadomestiti že s preprosto mislijo, da bo na koncu vse tako, kot mora biti. To ne pride čez noč, saj smo navajeni oz. naš obrambni mehanizem je navajen, da nas skozi njegovo delovanje postavi v vlogo moralnega zmagovalca, kot da gre za življenje in smrt. Kot da je dejstvo, da imamo prav le edino in nadvse pomembno.

Mene, priznam, tu in tam zbodejo kakšni komentarji, ki jih dobim napisane pod FB objave ali če kdo izigra mojo dobroto. Priznam, da si mislim „Zakaj ravno jaz?“ ali „Zakaj privlačim takšne ljudi?“. Odgovor je: zaradi izkušnje. Ker je to moj naslednji logični korak v razvoju. Ker je to nekaj, kar moram predelat, da osebnostno zrastem. In ti odgovori se skrivajo v široki sliki. Do nje pridem tako, da umaknem fokus iz tistega česar nočem na to, kar si želim. Včasih se celo na silo nasmejim, da spremenim obrazno mimiko.

Pomembno je, da občutkov ne potlačimo. Da se z njimi spoprimemo in si priznamo, da se ne počutimo dobro in da nas je določena situacija znervirala. Predelajmo, dvignimo glavo in spremenimo fokus.

Ne ostajajmo na mestu in ne dajajmo moči v roke drugih ljudi, saj imajo tako možnost, da z nami manipulirajo. Vsak posameznik žal ni vreden naše energije in časa. Pa vendar točno vemo, kdo so tisti, ki si to zaslužijo. Tja se usmerimo.

Tja, kjer se počutimo dobro.

Namaste.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja