Vas vse to resnično zanima?

Kolumna za Revijo Ženski svet

Odkar pomnim ne razlagam ljudem, kako bi naj živeli svoje življenje, saj ga vsak živi tako, kot ga najbolje zna. Tisto s čemer se žal ne strinjamo, ne pomeni in ne kaže na naš ‘prav’ in naše ‘bolje’ od drugih. Samo kaže na to, da ljudje živimo in delujemo na različne načine.

Ena od teh stvari je ujela mojo pozornost na letošnjem dopustu. Po dolgih letih sem ga preživela v družinskem krogu in moram omeniti, da sem se imela blazno lepo. Čeprav sem seveda mislila, da bo to popolna polomija in da smo si preveč različni, da bi lahko teh nekaj dni sobivali v miru in dobri volji. Uspela sem uvideti svojo zmoto.

Kaj je torej ta razlika, ki me je spravila do razmišljanja? To, da se pogovarjamo ‘kar nekaj’. Da se pogovarjamo o tem kaj delamo, o naših dosežkih, da tekmujemo v svojem znanju, da se dokazujemo, … Vmes povemo še kakšno zanimivost, kaj smo doživeli, kaj se nam je zgodilo in kako gledamo na vse skupaj. A večinoma se pogovarjamo o tem, koliko delamo, koliko imamo denarja in da stvari niso tako enostavne, kot si predstavljamo. Ne vem, če sem kdaj omenila, ampak sama večino časa preživim v tišini. Tisti, ki smo tiho, ki znamo umiriti um, slišimo takrat, ko nihče ne govori. Vidimo, ko zapremo oči. V vseh teh letih sem se odvadila ljudi spraševati po počutju in novostih.

Ugotovila sem, da tisto, kar je ‘novo’ za njih, zame sploh nikoli ni bilo. Saj je novo samo zame novo in njihovo za njih. Naučila sem se ceniti informacije, ki jih prejmem. Ne kot nekaj samoumevnega, ker se pač nekaj pogovarjam. Vse to pa ni prišlo čez noč, niti z odločitvijo, kako se bom pogovarjala. Do tega pride, ko začneš in živiš svoje življenje zavestno. Tako se tudi hitro pokažejo kvalitete, ki te v življenju zanimajo in jim daješ prednost. Tako se naučiš ceniti lasten čas, energijo, besede, odnos. Vse to, kar navadno pričakuješ od drugih ljudi, pa jih istočasno nosiš v sebi.

Ne oziram se več toliko ali sploh na življenja drugih ljudi, na njihove dosežke, ne primerjam se z njimi. Bila sem naučena, da se primerjam vedno z boljšimi in stremim k temu, da se jim približam in premagam. Iskreno, če bi me kot otroka naučili, da sem že najboljša ali pa da vsaj delam tako, kot najboljše znam, bi odraslo življenje pričakala veliko bolje pripravljena, z višjo zavestjo, predvsem cenila bi se. A ker temu ni bilo tako, sem se tega naučila sama. Kar pa je konec koncev super in se je izteklo tako, kot se je moralo. Vse poti, ki sem jih prehodila, so me pripeljale do točke, kjer sem sedaj. In ta točka zdaj je nova izhodiščna točka za nove poti, ki mečakajo.

Ne znam se pomenkovati, kot bi v angleškem jeziku rekli ‘small talk’. Raje sem tiho, se nasmejem in pokimam. Ne pretvarjam se, da me zanima življenje nekoga, samo zato da prelomim tišino.

Raje se v trgovini z blagajničarko iskreno nasmejem do solz, čeprav je ne poznam, poslušam dobre novice od poštarja in pokličem tiste ljudi, ki jih resnično pogrešam. Tako čas preživim z ljudmi, ker si to iskreno želim in ne zato, ker moram. In to je zame iskrena iskrenost. To je tisto, kar meni resnično nekaj pomeni. Ne njihovi dosežki, ne njihov denar ali položaj.

Misel, da so si vzeli čas zame, ker me imajo radi, ker jim to nekaj pomeni, pa čeprav smo v tišini. Vsaj slišimo kako ptice pojejo ali pada dež.

Namaste.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja