Očitno so tile dnevi namenjeni ozaveščanju ljubezni, ne sovraštva. Lahko krivimo luno, lahko okrivimo zaključek leta, lahko okrivimo pritiske… vendar vse, kar je, prihaja iz nas. Lahko krivimo, lahko kažemo s prstom, pa vendar ostali trije prsti kažejo na nas. Resnična je tista izjava, da vse to, kar nosiš v sebi, vidiš v drugih ljudeh. In temu namenjaš svojo pozornost.
Ljudje niso zlobni, mi jih dojemamo, kot takšne. Ljudje niso nevoščljivi, nase tako zagotovo ne gledajo. Kakor sem sama odreagirala na klevetanje tistih ljudi, ki so blatili moje izdelke, sem jaz za njih “hejter” – torej jaz njih ne maram, jaz njih napadam…še slabše: jaz njih NE RAZUMEM, NE PODPIRAM, NE ODOBRAVAM. V njihovih očeh sem jaz tista grda, nevoščljiva, grabežljiva. Res sem… oni tako gledajo name. ONI IMAJO TO V SEBI, NE JAZ. In predvsem ne vi, ki skušate svoje življenje živeti kar se le da odlično.
Najtežje, kar sem v svojem življenju sprejela, je bila misel: “Ne znajo drugače” in temu vedno dodam, da ne samo, da ne znajo drugače, to je tudi NAJBOLJŠE, kar znajo in kar lahko dajo. To ljudi boli, ko se držijo v vlogi žrtve. Ko sama s to mislijo, ki sem jo oblikovala za svoje življenje, uporabim v okoliščinah, ki imajo negativen predznak, lahko zaključim, da se mi ljudje smilijo, ker ne znajo boljše. In, ker znajo samo tako. Ker je to edino, kar vedo in jih nič drugega ne zanima. Njihov ego drži pozicijo in nimajo potrebe po izobraževanju. Saj, če sem cinična, grozne knjigarne, ki PRODAJAJO knjige in posledično znanje. Res grozne… ker v očeh nevoščljivih ljudi bi moralo biti vse zastonj, če pa ne zastonj, pa vsaj blazno poceni. To je ŽRTEV. Vsak, ki se postavi v podrejen položaj in ne opazuje situacije, ki nas uči, tisti je v vlogi žrtve. Zakaj torej ne izstopimo iz tega položaja?
Ker je težko? Ker je nemogoče? Ali, ker nas je strah?
Toliko znanja obstaja, toliko izkušenj, besed, nasvetov. Toliko teorije. Praksa pa nam manjka.
In ta praksa je tista, ki dejansko spreminja življenja. Že ena misel, ki jo danes pomisliš bolj polno, pozitivno, z večjo vero, kot si to naredil/a včeraj, je že spremenila tvoje življenje. Mi pa navadno pričakujemo čudeže v katere ne verjamemo. Vera je tista… pa verjemite karkoli želite. Samo, da je za vas konstruktivno, tisto je za vas dobro. Niso samo angeli, vnebovzeti mojstri, religija tisti, ki so “popolni in edini sprejemljivi”, da na njih navesimo svojo vero. Lahko verjamete v kogarkoli in v karkoli, kar v vas dvigne vibracijo in čustva… kar vas dela čudovite in magične v vseh pogledih. To, kar pa imajo drugi za povedati, pa je slika njih in ne vas.
Z vso ljubeznijo, Barbara