Menim, da je najtežje priznati sebi, ko nam nekaj ne uspeva. Naj si bodo to odnosi, služba, vzgoja, denar ali ravnovesje. Najtežje je slišati sebe reči – to ni dobro zame.
Pa vendar je to nekaj najboljšega, kar si lahko poveste. Saj ko vemo, česa ne želimo v svojem življenju, si lahko točno začrtamo vse, česar si želimo in še več. Morda smo res ‘ujeti’ v partnerskem odnosu, za katerega vemo, da več jemlje, kot daje in še vseeno raje ostajamo, kakor da bi zbrali pogum in zaprli poglavje, ki nam ne ustreza. Sprašujem se, kdaj smo postali tako prestrašeni in praktično ujetniki svojega razuma? Nas je družba oblikovala? Smo podlegli vsem vzorcem? Ali si preprosto ne želimo živeti drugače, kot tako.
Ne razumite me narobe, karkoli od tega je pravilno. Ljudje, ki živijo ali pač znajo živeti pojem ‘široke slike’, ne jemljejo nečesa kot pravilno ali napačno. Vse skupaj je dovolj, da je le razumljeno. To je ravnovesje. Čeprav veš, ego ti narekuje, da tako pač je, da si ga nekje polomil, imaš vso sposobnost in podporo, da si priznaš, da je tako dobro. Da se je nekaj preprosto moralo zgoditi, da smo prejeli lekcijo, ki smo jo iskali. In zakaj smo potem tukaj, če ne zato, da se učimo? Dejansko lahko živimo kot hrčki, ki ves ljubi dan poganjajo kolo v kletki, lahko pa živimo po svoje.
Pravi napredek se odvije takrat, ko preprosto nehamo označevati in lepiti nalepke – pravilno in napačno. Ker je dejansko vse na tem svetu pravilno IN napačno. Ali je pa vse pravilno. Ali je pa vse napačno. Obenem smiselno in nesmiselno. Ko pogledaš svet iz široke perspektive, opaziš, da je vse na svojem mestu. Ni pravilno ali napačno. Je v ravnovesju. V točno takšnem, kot si sam. Če meniš, da je tvoje življenje kaos, je to zato, ker je v tvoji notranjosti prav tak, če ne večji. Če meniš, da ni pravice na tem svetu ali spoštovanja, se vprašaj kakšen je tvoj odnos do sebe. Predvsem pa je potrebno odpraviti notranji boj z zunanjim videzom. To je prav tako neumno, kot reči, da ne potrebujete denarja, ker ga tako ali tako nimate. Seveda ga nimate, kaj pa razmišljate?
Vsak, ki ga poznam ali lahko na splošno sklepam, si želi živeti udobno življenje. V katerikoli obliki pač že. Vsak od nas si želi zdravja, dobrih odnosov in denarja. Zakaj si tega preprosto ne priznamo? Zakaj se skrivamo za nekim obrazom, ki ni naš, samo zato, da nas imajo ljudje radi? In kdaj potem resnično živimo, če smo vedno nekdo drug?
Kdaj smo potem resnično mi sami? To je prvi korak do zdravega življenja. Ko se lahko postavimo pred ogledalo ali pa se zazremo globoko vase in si priznamo svojo resnico. Želim si ljubezni! Želim si denarja! Želim si spoštovanja! Ko veste, česar si resnično želite, ne boste več pristali na manj. Ker se spoštujete, ker veste, kaj nosite v sebi, ker se poznate. Zato je sram odveč.
S tem dajete možnost napredku in novemu znanju, odmiku iz cone udobja in novim ljudem. In to je odlično! Odprite oči, odprite srce in odprite usta. Imate jih z namenom, zato jih uporabite. Povejte svojo resnico. Živite jo.
Namaste.