Zadnje tedne dobivam ogromno pošte z mislimi, skoraj zahtevami in vprašanji žensk, kako naj prepričajo bivšega, da se vrne k njim.
Kaj vse bi naredile in česa bi se poslužile, da bi jih spet ljubil. Predvsem da bi naredile vse, da se oni ne bi bali pokazati svojih čustev … Ogromno pošte v istem stilu.
Kot oseba, ki ima bivšega, vedno na takovrstno pošto odgovorim enako: “Ne želite si bivšega nazaj. Z razlogom je bivši.” In potem navadno dobim sto in en dokaz, zakaj temu ni tako. Ker pa po določenem času ni več v moji moči, da sledim temu prepričevanju, za katerega nisem prosila, na kratko zaključim z mislijo … “Zakaj torej nista več skupaj?”
Menim, da morda s tem stavkom vseeno zadenem v tarčo. Ne zato, da bi jih zbodla in da bi jih bolelo, vendar zato, da bi odprle oči. Kdaj se bomo nehali vrednotiti po standardih, da nas imajo ljudje radi? Zakaj toliko pozornosti še vedno posvečamu svojemu statusu, namesto da bi živele mimo tega? A nas moški in ljubezenska zveza res tako definirajo? Kdo sem, če nimam nikogar?
Da, še vedno si ti ti in še vedno sem jaz jaz. Ne zavedamo se, da se sami rodimo in sami umremo. Tudi sami moramo živeti svoje življenje, brez tega, da bi nenehno hrepeneli po nekom, ki nas očitno noče. Res se bo sedaj nekdo našel in mi bo povedal, da je s polnimi usti težko biti lačen, saj živim partnerstvo, ki sem si ga vedno želela. A zato nisem imela sreče in ni mi padlo iz neba. Dobro partnerstvo se ustvari. Zanj se dela vsak dan, skozi celo življenje, tudi takrat, ko naletimo na ovire. Pa še to vseeno ne pomeni, da nekoč nisem bila sama zapuščena in ponižana. Morate vedeti eno stvar – nikoli nisem sanjala poroke ali princa na belem konju. Sem pa sanjala partnerstvo – to trdno vezo, ki jo lahko stke samo iskrena ljubezen.Poroka? Poroka je en dan, ko se vsi trudijo, da si ti princesa iz pravljice, s popolno obleko in slikami, ki jih lahko zložiš v svoj debel album. Poroka je samo en dan. Jaz sem sanjala partnerstvo. In to danes tudi živim.
Bil je dan, veliko let nazaj, ko sem tudi sama osramočena ostala sama, zapuščena, z mislijo, da sem nevredna, kako sem uboga in o tem, kako želim bivšega nazaj. A tudi to je bil samo en dan. On je bil moje ogledalo. Z njim sem se točno naučila česa si od partnerja NE ŽELIM. Pa ne govorim, da je slab človek. Bil je slab partner. Tudi jaz sem takrat bila. In ko sem vedela, česa si ne želim, sem točno vedela, kdo je tisti pravi. In leta so minevala, jaz sem zvezo manifestirala. Še vedno samska. Ko sem spoznala Miho, so mi mojih prijatelji takrat rekli: “Še narisala bi si takšnega”, v smislu – obstaja in tukaj je. Točno takšen, kot si ga želela.
Zato, kar zagotovo vem, je to – vsem mojim bivšim: “Želim vam vse dobro, vendar bodite tam, kjer ste. Hvala za lekcijo in hvala za izkušnje. To pa je tudi vse. Moje življenje danes je čudovito. Morali ste se zgoditi. Morali ste mi pokazati kontrast. Hvala.”
Moje življenje se je spremenilo, ko sem se nehala definirati po mnenju drugih ljudi. Če sem samska ali ne. Ali sem dovolj lepa ali ne. Ali sem dovolj uspešna ali ne. Ko sem začela spoznavati sebe in ko sem se spoznala, sem se začela imeti rada.
Kdo pa te dejansko lahko ljubi, če v prvi vrsti ne ljubiš in spoštuješ sama sebe?
Namaste.