Kdaj je dovolj zares dovolj?

“Nimaš prav, Barbara, svet ne deluje tako. Tvoje misli so utopične. To je čista neumnost, to kaj zdaj govoriš. Kak te razmišljaš?”

To je le nekaj izmed stavkov, ki sem jih slišala oziroma poslušala skozi odraščanje. Kaj te z mano je? Tak po mariborsko, se vprašam. Zakaj si tak čudna? Zakaj ne razmišljaš tako, kot ostali? Zakaj nisi bolj dobra?

To so le programi, katerih sem se rešila v vseh teh letih iskanja svoje resnice. Predvsem sem se naučila izbirati svoje občinstvo. Ni oder za vse, vsaka misel in resnica ne pašejo v vsako uho. Moji najbližji me še danes gledajo po strani, me ne razumejo, ne sprejmejo mojih sposobnosti (op. p. sposobnosti, ki jih ima vsak, ki se je sposoben povezati s Seboj in Univerzumom), menim, da se me na čase celo malo bojijo. Ker sem toliko čudna, ker sem toliko drugačna in predvsem, ker sem se uspela rešiti kalupa, v katerem sem živela.

Nikoli jim nisem razlagala o izven-telesnih izkušnjah, ki sem jih doživljala kot najstnica. Ali o glasu, ki me je vodil. Zagotovo bi me poslali k psihiatru ali v kakšno bolj specifično ustanovo. Pa še vseeno sem to Jaz, z vsemi še ‘tako čudaškimi pripetljaji’. Najlažje je iz golega strahu brcniti ali odriniti človeka, ki je drugačen. Ker izgleda drugače, ker čuti drugače ali ve drugače, kot večina ljudi. Verjeli ali ne, obstajamo MI, tisti, ki ne tekamo za vozom enakih kopij, identičnih obrazov in verovanj.

Zadnje obdobje sem umaknjena, v iskanju ter razumevanju tega, kar imenujemo “bog”. To, kar vsakemu pomeni čisto nekaj specifičnega. Nekaj osebnega in svetega. Če so me volitve za župana letos česa naučile, je to to, da lahko v enem človeku, fizičnem človeku, vidimo in rešitelja, kanibala, lažnjivca požrešneža, izkoriščevalca, iskrenega ali obetavnega posameznika, odvisno od tega, kaj se odločimo videti v človeku. Torej odvisno od tega, kaj izvira iz Nas samih. To, kdo smo mi sami, vidimo tudi v drugih ljudeh. Pa vendar je to samo gola primerjava na politični ravni, zaradi katerih mesta ali kraji ne držijo več skupaj – češ, če nisi za nas, si proti nam. Je to res najboljši in racionalen način, ki smo ga sposobni izkazati? In predvsem, kaj to pove o nas? Kdo smo mi?

In, ko se zaplete na čisto snovnih, življenjskih stvareh, se pri religiji in misli kdo ali kaj bog je za nas, lahko prerekamo in dokazujemo dneve in noči. Ali le dopuščamo raznolikost. Odvisno od tega, kakšni ljudje smo. Odvisno od vsakega človeka posebej, torej.

Zgornji programi, ki sem jih poslušala skozi odraščanje, so se navezovali na moj pogled na svet, ki je odražal misel, da se vsi ljudje rodimo dobri in smo v svojem bistvu dobri, ne glede na to, kaj že počnemo s svojim življenjem. Ali obstaja dobro in slabo ali je vse skupaj odeto v neko sivino, povprečje? Kdaj smo zares dobri in kdaj delamo dobro? Ko smo pohvaljeni, ko smo ljubjeni s strani okolice, ko nas iz sten pozdravljajo diplome, plakete in zahvale? Kdaj je dovolj?

Predvsem pa, kaj se zgodi, če nas nihče ne pohvali? Nismo več dovolj dobri, pametni, uspešni? Kdo smo takrat, ko nismo Dovolj niti zase. Smo takrat dovolj dobri za “boga”?

Ali smo dovolj dobri vedno, ko to čutimo globoko v sebi. Ko spuščamo in dopuščamo, postavljamo meje in jih spoštujemo. Ko Sprejmemo sebe in s tem ostale ljudi.