Ne želim, da bi ta zapis bil nastrojen negativno ali da bi širila slabo voljo med ljudi… Ravno nasprotno. Dolgo sem se borila proti temu, sedaj spuščam. Ne-voščljivost torej. Včeraj sem na svojem zasebnem profilu objavila spodnjo fotografijo… Z njo se namreč zelo strinjam. Lahko bi še dodala eno točko – torej, ko ljudje ne vedo in sklepajo. Moj Miha temu reče – “Če ne veš, bodi tiho” 🙂 Ne mešaj se, ne sodi.
Pred nekaj tedni sem izvedela, kaj nekdo iz moje ožje družine govori o meni. Pravzaprav se pretvarjajo in tudi znajo komu povedati, da sem pravnik, da se ukvarjam s pravom za preživetje. Lažejo, to je laž. Nisem pravnik, vsaj ne čutim se tako, saj se ukvarjam s popolnoma drugačnimi, alternativnimi stvarmi v življenju. To me je poklicalo. In v tem neznansko uživam. Ukvarjajo se s tem koliko denarja imam, koliko zaslužim in pazite – širijo misel, da sem popolnoma odvisna od mojega Mihe in da, če se kdaj razidema, sama propadem. To govori moja najožja družina – o meni.
Je to laž? Je.
Znajo dugače? Očitno ne.
Naj sodim? Bolje zame, da ne.
Me to boli? Me je, sedaj me več ne.
So mi “fauš”? O ja 🙂
To je enak princip, del moje zgodbe, kot tista, ki sem jo pred meseci javno objavila na Facebooku Mistike Duha – o dejstvu alkoholizma. To je le del mene, del moje zgodbe. Predvsem zgodbe o Uspehu. In oh, Zgodbe o Svobodi (razmišljam, da bi to bil naslov moje knjige). Zakaj zgodba o Svobodi?
Ker sem po njej hrepenela odkar pomnim. Po tem, da bom lahko ustvarjala, počela karkoli želim in da bom Jaz lahko Jaz. Jaz sem se morala najti in sprejeti – tega ni mogel nihče narediti namesto mene. Ko sem slišala, da me lastna družina ne sprejme… Ja, boli… Ampak konec koncev, to ni moje. Živim po načelu, da ne morem absolutno ničesar narediti ZA to, da bi me sprejeli. Sem kdo sem… vprašanje, če bi bila to, kar ONI želijo, da bi bila, … bi me sprejeli TAKRAT? Verjetno me ne bi.
Zato, ko človek ne sprejme drugega takšnega kot je, pomeni le, da samega sebe ni sprejel. Ni znal, ni zmogel… Saj ne ve kaj počne. Znan stavek? 🙂
Sodijo naj tisti, ki ne grešijo. Vržejo na kamen tisti, ki so brez greha. Vse zelo znano 🙂
Predvsem na koncu pridem do ugotovitve, da nesrečni ljudje ne znajo biti srečni – ne zase, kaj šele za nekoga drugega. Toliko so ujeti v lastne drame, hitenje in ustrezanje drugim ljudem, okolici, predvsem tistim, ki jih sploh ne poznajo, samo zato, da bi lahko upravičili to “packo”, ki ji pravijo Življenje.
Življenje, ki so ga ustvarili sami.
Ko sprejmeš to, sprejmeš vse. Sprejmeš odgovornost za svoje Dobro Življenje in te nič, popolnoma nič drugega, sploh ne zanima. Saj vsak počne, dela in živi tako, kot zna SAM najbolje. In nobena knjiga, film, glasba, denar, nasvet ali tujec ti ne prinese tega spoznanja.
Nosiš ga v sebi.
Z vso ljubeznijo, Barbara