Ko si resnično vzamemo čas in energijo, da pogledamo vase in vse te okoliščine, ki so nam prizadejale bolečino ter jih začenjamo razumevati, jim dajati smisel in predvsem verjamemo, da so se morale zgoditi z namenom naše rasti, takrat odpuščanje preprosto ni več cilj.
Zgodi se spontano. Sebe osvobodimo s tem. Sebe, nikogar drugega. Ne dajemo več moči bivšemu ali vsem bivšim, ki so nam ne vem kaj…ker mi smo tukaj in zdaj. Naučili smo se, dvignili glavo, se zahvalili, popravili krono in šli naprej v naše dobro Življenje. Ne krivimo več prijateljev, ki to niso, službe, ki nas ni osrečevala ali mej, ki jih nismo postavili. Za vsak udarec, ki smo ga prejeli in za vsak trenutek, ko smo vztrajali v odnosih, ki so nas delali manjše, kot dejansko smo. Za vse to, kar smo si dovolili. Sebi in drugim.
Zase smo do tega trenutka naredili maksimalno najboljše in največ, kar smo zmogli. Ko to resnično razumemo, sledi odpuščanje do sebe… Vsi ostali… No, tisti pa najverjetneje niti ne vedo ali se ne zavedajo, da so s svojim početjem naredili nekaj, kar si zasluži odpuščanje. Morda le mi sami gledamo na okoliščino tako, da zasluži odpuščanje. Saj le vsak od nas dela najboljše, kar zmore.
Naš “point of view” je samo naš. Je subjektiven. Je naša Resnica in to je dovolj. S tem, ko konstantno razlagamo svojo resnico nekomu, ki mu ali ni mar ali se pa ne zna postaviti v naše čevlje, je enako temu, da vzamemo lopato in lopatamo zrak. Zelo se bomo utrudili in na koncu bo naše delo nično oz. enako, kot je bilo na začetku. Dali bomo energijo, čas in delo za nekaj, kar ne bo obrodilo sadov.
In predvsem to… Vsak “oprosti” okolice ne bo nikoli dal te teže in pomena, obliža in ljubezni, kot ga bo dal “oprostim Sebi, naredila sem najboljše, nisem znala drugače. Ampak se učim. Vsak dan se učim in to je ok. Vprašanje, če bi naredila kaj drugače, če bi znala drugače. Tako sem pač storila. In to je okej. To vse je ok. Gremo dalje!” ❤️
Z vso ljubeznijo, Barbara 💖