Kolikokrat nekaj opazujete skozi telefon ali objektiv?
Kolikokrat ste nekje, pa dejansko niste?
Kolikokrat nekaj slikate samo zato, da imate spomin, tega pa dejansko ne izživite? Delate spomine brez podlage.
To sem danes naredila sama. Stala sem na najvišji točki daleč naokrog, pred mano izjemen razgled. Jaz sem se pa ukvarjala s slikanjem in Mihi govorila, da si to moram absolutno zapomnit. Ampak kdaj si res zapomnimo neko sliko, nek pogled… Ali si dejansko zapomnimo to, kako smo se počitili? To je tako, kot da snemamo ali slikamo ognjemet. Nobena tehnika nam ne bo prinesla več tega občutka zdaj, kjer stojimo in samo opazujemo. Zakaj torej slikamo ognjemete? Ali zakaj slikamo raje nekaj in tega ne izživimo?
Maya Angelou je dobro povedala, da si ne zapomnimo tega, kar nam je kdo rekel ali storil, spomnimo se tega, kako smo se počutili ob tej osebi. In tega noben fotoaparat ali kamera ne ujameta.
To je enako mojemu otroštvu, ko naju je s sestro najina mama konstatno slikala. Da je imela sliko za v pisarno, ker pač nismo živeli skupaj. In je konstantno slikala. Ne morete si misliti koliko slik imam, ko si nosim vilico ali žlico v usta. Ker je želela spomin. Pa to razumem, to je ok. Pa vendar, če je ves ta čas preživela za kamero, je vse te “spomine”, ki jih je slikala, dejansko ustvarjala? Razmislite…
Da se vrnem… Na razgledni točki piha neumorno. Jaz le tu in tam pogledam izza telefona. Miha reče, da greva, ker je mrzlo… In v tistem trenutku se zdrznem… “Že?! Pa če je tako lepo tu, zakaj bi že šla?”. Pa sem bila tam že vsaj 15 min… Pa tega sploh nisem vedela. Slikala sem spomine, ki jih nisem ustvarila.
Sedaj sem v Biogradu. Sedim v gostilni, v kateri sem bila pred mnogimi leti, v kateri sem bila na začetku veze z mojim bivšim partnerjem. Res je, da sedim in pišem to objavo, poleg mene pa sedi Miha, ki kar zlepa reče… “Saj slika ne more ustvariti spomina… Je le trigger”. Odložila sem telefon in se nasmehnila… Kako veš kaj pišem? Nato se nasmehne tudi on.
Vglavnem tukaj sem, na kraju, na katerega sem vezala le slabe spomine nase, na osebo, ki sem nekoč bila. Potolčena, iščoča in neiskrena sama do sebe. Če sem se v študiju Pogovorov z Bogom česa naučila, je to bilo to, da resnično ne moreš biti iskren do drugih, če nisi najprej iskren do Sebe. Vem, da nekje v paraleli tista Barbara še vedno tu sedi in se smili sama sebi.
Ampak tukaj in zdaj sem Jaz lahko Jaz, z najboljšim partnerjem kar mi jih je Vesolje lahko poslalo, kot čisto Darilo. In Zanj sem hvaležna. In hvaležna sem tudi Sebi.
In hvaležna sem vsem Lekcijam.
Hvala ❤️
Z vso ljubeznijo, Barbara 💖