Zadnje dni govorim in razmišljam o odnosih. Predvsem o odnosu do sebe, ki je za moje pojme najpomembnejši odnos, ki ga lahko imaš v svojem življenju. Pomembno je kako misliš o sebi, kako se ceniš in predvsem kaj dopuščaš. Kakšne meje zarišeš in katere upoštevaš.
Vsaj jaz tako gledam na to. Zame je eno izmed bolj pomembnih načel, ki se jih držim ta, if you stand for nothing, you will fall for everything. Ne najdem dobrega slovenskega prevoda za to. Ampak dejansko, če se za nič ne postaviš ali izjasniš, boš povsem potamanjen. Ker ljudje…ljudje dejansko mislijo, da se svet vrti okrog njih. Da je v Sloveniji dobra dva milijona sonc, okoli katerih se vrtijo ostali posamezniki. Pa ni. Ne obstajajo. Je samo eno sonce in Zemlja se vrti okrog njega. Vse ostalo smo mi, posamezniki, ki bi se naj naučili živeti sami s sabo in z ostalimi. In, ko v nedogled dopuščamo vedenje, s katerim se ne strinjamo, potem kar hitro pridemo do vrelišča, ko poči in ko ni poti nazaj. Ker se ne znano pogovarjati in ker smo središče vesolja. Žal prihaja do zamer, pa vendar je boljša prva, kot zadnja.
Sama se ne kregam. Imam svoje mnenje in ko mi nekaj ne paše, se umaknem. Moje “osončje” je samo moje, jaz se vrtim znotraj njega. In ker želim do sebe imeti korektnem odnos, marsikdaj naredim tudi kakšno stvar, ki drugim ne odgovarja. Najraje ne vidim, da se ljudje mulijo, raje vidim, da sprejmejo dejstvo, da obstajajo raznolike odločitve, ki so prav tako pravilne za nekoga drugega in ne ravno za njih. Da obstaja meja, ki se spoštuje. Da se spoštuje posameznikovo integriteto in osebo. Da se spoštuje idejo, da vsak živi svoje življenje.
Sama absolutno ne prenašam ali odobravam katerekoli vrste nasilja, ki se dogaja. Ali se dogaja meni. Že vsak dvig glasu bom zavrnila, ker mi ni potreben. Ker nisem na tem svetu zato, da sprejemam agresijo, ipiko ali ostalo nerazsodnost ljudi, ki se ne znajo uravnovesiti. Ni mi potrebno, da jih imam ob sebi, v svojem življenju. Če se jaz ne zdiram ali obsojam ali sem nesramna do ljudi, pričakujem vsaj nekaj tega nazaj. Ne grem se vloge žrtve in ne grem se tega, da bom kakorkoli kratila svoj dan ali poveznila glavo zato, ker drugi izražajo svoj gnev na tak način, da gradijo svojo moč s hojo po drugih ljudeh.
Nisem zato na svetu.
Mislim, da nihče od nas ni.
In prav zato je pomemben odnos, ki ga imaš do sebe. Ko ugotoviš katere stvari, odnos, besede pri sebi dopuščaš in verjameš, da daš maksimalno kar lahko od sebe do drugih ljudi, takrat ne dovoliš, da še kdorkoli prestopi to mejo. Ne dovoliš, ker se ti tvoj odnos do sebe zdi nekaj najpomembnejšega. Nekaj, kar lahko vzameš za samoumevno.
Jasno sem izrazila, da z nikomer ne sklepam kompromisov, razen s seboj. Pa še tukaj ne pogosto. Ko veš kam sodiš, ko veš kaj ti je resnično, potem točno veš kaj NI pomembno.
In tako živiš.
Preprosto.
Z vso ljubeznijo, Barbara 💖