Naslednja od velikih lekcij je “find your Own voice”. Celo življenje sem bila ena izmed tistih, ki je zagovarjala tezo “pusti jih, ker ne vedo kaj delajo”. Vedno sem se umikala, nisem se postavila za sebe, tudi če sem kdaj se, sem imela takoj slabo vest, da tega ne smem, da se ne spodobi…
Nekoga sem s tem prizadela. Samo nasmehnila, celo opravičila sem se, ko mi je Mihejev brat vedno znova omenjal moje telo, viška kilogramov, ko so mi vedno znova govorili kako se naj obnašam, kaj je prav in kaj ne… Ko je njegova mama znala nastopiti s temo, da sem ji odpeljala sina, ko mi je moja družina vedno znova znala povedati kaj naj počnem s svojim življenjem, kako naj govorim, kaj naj verjamem, kako se naj počutim. Vedno znova. In jaz sem bila tiho. Pustila sem, naj gre. Sej bo minlo. In je.
Le spremenilo se ni nič.
Nisem oseba, ki govorim ljudem kako naj živijo. Ker mi gre na živce, ko to drugi počnejo meni. Ko živijo nekaj, česa ne želijo, meni pa govorijo kaj bi bilo prav. Jaz to opazim. In ne maram tega. In se potem opravičujem za to, kdo sem, kako razmišljam, kaj bi bilo prav. Vsak mi pa res lahko reče karkoli želi, “šaufla” svoje smeti, jaz pa sem tiho. In Miha tudi. Ker pač obstajamo taki ljudje, ki toleriramo, ki razumemo. Predvsem pa vpijamo. In odnašamo ta gnev, ki ni naš, s seboj.
Dokler se ne naučimo.
In, ko se, zaključimo.
Da najdemo svoj glas, moramo predvsem odpreti usta.
Ne zato, da bi izražali svojo premoč nad ljudmi ali da bi bili boljši od drugih, ampak da precenimo kdaj lahko s svojim glasom in resnico pomagamo. Koristimo in izboljšujemo.
Na kraj pameti mi ni prišlo, da bi kdaj komu rekla, da naj da psa na povodec, ko so se gladko sprehajali kar povprek. Ker svet je njihov. Vsaj delujejo tako. Do danes… Ko sta 2 mala psa direkt pikirala v Milo. Pa ne da bi bila nevarna, ampak Mila se tega boji. Rešenček je. Svojo prvo leto je preživela na cesti. Jedla bog ve kaj in bog ve kaj je jedlo njo. Ni zaupljiva. Predvsem pa ne mara napadov kar povprek. In ko sem odprla usta, je ven prišel krik “povodec!!!”. Ker sem Milo držala na povodcu zraven in jo želela umiriti, je ona silila in želela zbežat, obenem se je davila. Gospa pa se je kar na daleč nežno drla “Neli, Neli!”. Ščene je ni upoštevalo, sploh. Lasje so mi stali pokonci. Pa kje najdem te ljudi? Kolikor je možno prijazno povem, da Mila zgrabi pse za vrat, ko se boji. To ni res, seveda, samo kaj naj več povem nekomu, ki ima psa za dojenčka?! Kako naj opišem, da nas je veliko na tem svetu in so naše izkušnje različne? Da smo različni. Tako kot vsa bitja. Da nekateri psi uživajo v tem, da se jih napada. Drugi pa se bojijo. Predvsem pa pasji povodec nima koristi, če ga nosi človek v roki in ni zapet za psa. Tako lahko tudi slečemo modrc in ga nesemo v roki in s tem ne bo opora prsim. To je enaka stvar. Kako je lahko prvi primer normalen in drugi banalen?
Včeraj sem na poti domov naletela na grupo štirih otrok, ki so z veliko palico potolkli veliko kobilico. Kar tak. Verjetno niso imeli ipada blizu. In jih gledam na daleč kak tolčejo po tleh in kak hitro so me vidli, so odvrgli palico in šli naprej, kot da se ni nič zgodilo. Ko pogledam na tla, se obrnem k njim in jih vprašam, če so jo ubili. In so rekli v en glas, da ja. Čisto mirno. Smiselno. In vprašam Zakaj? In en reče, da on ni bil, pa drugi reče, da on ni bil… Še vedno sem mirna in rečem, da nisem vprašala kdo je bil, ampak zakaj so to naredili? In tišina. Seveda gazda družbe reče, da kobilice grizejo. In gladko odvrnem, da tudi on grize hrano, ko jé. Da raje kot to, naj vzamejo žogo in se igrajo.
Lahko pa pomislijo na to, kako bi bilo, če bi kdo prišel k njim domov in s kijem speštal njihovo mačko, psa, papagaja ali karkoli že imajo radi. Ipada npr. To bi pa bilo kaznivo dejanje. Poklicali bi policijo, začeli bi postopek. To, pa da kar povprek delajo karkoli že, predvidevam da iz golega dolgčasa, tole pa ne zahteva postopka.
Na tem svetu živimo skupaj in je Naš. Mi nismo središče vesolja, le prišli smo za nekaj desetletji oddelati in živeti svoje življenje in se učiti. Da pustimo pečat, da rastemo in sejemo.
Dajmo delati dobro, produktivno, konstruktivno. Seveda bomo naredili napako, dve, šestnajst… In se iz njih naučili. Ampak dajmo biti ljudje. Na enem Svetu živimo. Ne bi smelo biti tako težko.
Jaz sem delila svojo zgodbo, kaj boste s tem, je vaše ❤️ Morda pa bo kdo od fantov želel namesto poteptati kobilico, pomagati v zavetišču za živali. Morda. Morda bo še najprej teptal kobilice do smrti. Morda.
Pa vendar nisem bila tiho. Poskusila sem.
❤️
Z vso ljubeznijo, Barbara Kepris