Zadnje dni se res sprašujem “Kdaj, če ne zdaj?”

Zadnje dni se res sprašujem “Kdaj, če ne zdaj?”

Kdaj se bom smejala? Kdaj bom Čutila? Kdaj se bom poslušala? Kdaj bom naredila po svoje? Kdaj bom bila Jaz? Če ne sedaj. Toliko faktorjev je v zadnjem letu, ki poskušajo kreirati moj vsakdan, pravzaprav naš, ker smo vsi v tem, da imamo že počasi vsega dovolj.

Resnica je vedno nekje na sredini, pravijo, vendar to, kar nam pravijo občutki, je vedno naša resnica. Temu ne moremo ubežati, pa če se še tako trudimo.

Zato kdaj, če ne zdaj…? Saj pa se vseeno lahko smejimo. Lahko meditiramo, beremo, širimo horizont. Še vedno se lahko znajdemo, še vedno lahko živimo iskrene sebe. Čeprav na zunaj omejeni različici. Duša nima meja. Nima začetka, ne konca. To, kar nosimo v sebi, naša esenca je vedno tu, vedno Ta, neprenehoma enaka, poskuša dobiti našo pozornost na vsak način, ne glede na to, kaj se dogaja v fizičnem okolju. Vedno znova brca in frca, dokler je ne poslušamo.

Pravijo, da bi naj februarja bilo bolje. Baje. Pravijo. Ne vem. Tako bo, kot si bomo naredili. In nič drugače. Zato, ker to zmoremo. Na tem svetu smo zato, da brstimo, rastemo, cvetimo. To je bistvo vsega. Lotus tudi raste iz blata, pa ga poglejte kako je lep.

Tudi mi lahko v vsakem “slabem” vidimo “dobro” in obratno. In vse to sprejmemo kot lekcijo.

Ker verjemite, ko čez čas pogledamo nazaj, smo lahko ponosni nase – na naš napredek, uspeh, spremembo. Morda v tem trenutku tega ne vidimo. Ampak za kakšno obdobje nazaj pa se že vidi, kajne?

Najdite tisto nekaj v sebi, najdite zadovoljstvo in veselje, čeprav vas bodo gledali postrani. Življenje se ne zaključi, ker je zunanji svet stresen.

Življenje se ne zaključi. Kdaj, če ne zdaj?

Z vso ljubeznijo, Barbara ❤