Zakaj sploh biti užaljen?

Užaljenost je ena izmed najnižjih vibracij sploh. Užaljenost, kakšna beseda. V nekaj izrečenih besedah drugih ljudi, lahko takoj prepoznamo kaj se skriva v njih. In kaj vidijo v nas in v naših besedah in dejanjih.

Najlažje je biti užaljen, se postaviti v vlogo žrtve in tam trpeti. Težje je, nekaterim, razjasniti zakaj se nekaj dogaja, nek vzorec ponavlja. Zakaj se užalim, ko mi nekdo nekaj reče? Kaj to pove o meni, o moji sliki o sebi, o tem kako sama vrednotim sebe? Saj okolica samo kaže naš odnos do sebe. Tega je bolj sitno spreminjati, raje obtožujemo koga drugega. Težje je reči “Ne, hvala”, kot se nekomu zameriti. Lažje se je zameriti sebi, kot drugim. Absurd, da večjega ni. Kaj počnemo sami s seboj. Včasih ne morem verjeti…

Ni vsaka beseda, s katero se ne strinjamo, graja. Niti teh ni treba poslušati. Da se zavedamo, da smo le ljudje, z vsem tem, kar smo, kar nas dela nas, da se vsak od nas, ne glede na to, kako gledamo nanj, trudi biti najboljša verzija sebe; potem si ne bi jemali časa ali pravice temu govoriti kako naj živi svoje življenje. Ne bi se užalili na besede, ki izražajo resnico drugega.

Da je vsak od nas najboljša verzija sebe oz. vsaj poskuša biti, je nekaj izjemno plemenitega. Dejstvo še vedno ostaja eno – manj, kot se ukvarjamo z življenji drugih ljudi, več pa s svojim, več zadovoljstva nas čaka. V sebi nosimo vse to.

Užaljenost je nekaj, česar že dolgo ne prakticiram več. Namesto tega sem postavila tezo, da me ljudje želijo nečesa naučiti. Večino to, da jih spustim, naredim prostor za nove. Ne, ker so slabi in jaz perfektna, ampak ker naše energije več ne resonirajo. Veste koliko ljudi komaj čaka svoja nova življenja, pa se ne znajo premakniti, ker jih ne izpustimo? To nam kaže naše delo čez cel dan. Koliko ljudi “po pomoti” zaide do nas, s popolnoma kaotičnimi razlagami, da bi mi morali rešiti njihova življenja. Iz muhe delajo slona, ne sprejmejo tega, kar ponujamo, dlakocepijo, se smilijo samim sebi…in še in še. Energije niso postavljene tukaj. Naše energije. Moje, tvoje. Naše. Silimo samo, da nekaj naredimo, obenem pa polnimo mesta naših življenj z ljudmi, ki tja ne spadajo.

To je zame res velika lekcija. Zato prosim svoje vodstvo zadnjih nekaj mesecev “samo prave ljudi, prosim”. Samo tiste spuščam, ki razumejo in cenijo. Ostali me še česa naučijo, ampak vlogo žrtve lahko odnesejo s seboj.

Vse se da, ko se želi. Ko vsaj malo živimo v trenutku, opazimo neverjetno veliko. Predvsem sebe, svoje čutenje in obnašanje.

Živimo le nekaj deset let tukaj, če nam je dano… Zakaj bi se sploh postavljali v vlogo žrtve in neumorno jamrali nad drugimi, če pa resnično veliko lepega in pristnega nosimo v sebi.

To je potrebno živeti. Sebe, ne drugih. Takrat Užaljenost, ja z veliko, nima prostora. In pravi ljudje pridejo. Vedno.

Z vso ljubeznijo, Barbara 💖

 

 

 

slika vir Google