Starejša sem, lažje sprejmem to, da se brigam zase.
Morda bi se tega že prej poslužila, a nekako sem živela v duhu tekmovanja in dokazovanja. In enkrat, ko ti gre tole odlično od rok, kaj hitro začneš te lastnosti opažati pri drugih ljudeh. Začneš jih opazovati, se z njimi primerjati, jih ogovarjati ali celo poniževati, da se sam počutiš bolje. Vse pride na vrsto prej, kot ti.
Spomnim se, več kot 10 let nazaj, ko sem se zavestno odločila, da bom kontrirala postavljeni poti svoje družine in se bom potrudila narediti po svoje. Točno se spomnim, da sem videla takšno Y pot. En krak je njihov, drug je moj. Pri prvem se zbudim sredi svojega življenja, stara okrog 50 let in obžalujem, da nisem naredila drugače. Pri drugem pretrgam že sedaj, nastavim lice svetlobi in se prepustim.
Čutim… še vedno lahko naredim kaj drugače, če se mi ne izide.
Toliko se je od takrat spremenilo. Oh, tolikokrat me je še steplo, podrlo, ojačalo, dvignilo… Tolikokrat. Pa sem hvaležna, sem. Stara sem 33 let in sem zadovoljna s svojim življenjem.
Ne peham za sanjami drugih ljudi. Tudi v čisto pasivnih dnevih znam uživati. Tudi na navadni torek, ko pišem, pijem kavo in čakam, da se Sara zbudi. Ne zato, ker je “porodniška”. Ni, delam odkar sem prišla iz porodnišnice domov. Ne, ker moram. Oh, ker tako uživam. Fajn je.
Spomnim se, da je pred leti moja sestra, ki je zaposlena v UKC izjavila, da (pred to C-zadevo), da te teh odnosov, menda, oz. stanja tam, reši samo porodniška. Spomnim se, da sem jo samo gledala, rekla pa nisem ničesar. Ker, če nimam kaj lepega za reči, znam biti tiho. Sem pa pomislila…prosim, ne imeti otrok, zato, da boš 1 leto doma in se “rešila” službe. Ker služba počaka. In vse, kar je v njej tudi, če se kaj strumno ne spremeni.
Kje je tu svetloba? Na kak način delujem? Ali sem zadovoljna?
To so vprašanja, ki si jih postavim, ko ponovno iščem center. Ko ne polagam več računov o naših financah, življenjskih nazorih in prepričanjih. Ker me je že tolikokrat udarilo nazaj. Ko sem “čisto naključno” iz random gostilne izvedela, kaj govorijo ti isti ljudje o meni, ki sem jim zaupala vso mojo resnico.
In ne, ne iščem potuhe ali tolažbe. Zaradi tega se ne počutim slabo. Več. Sem se, če sem iskrena, ampak sem “pregurala”.
Vsak pokaže le-to, ker Je. Kar je on sam. Kar nosi v sebi. Vse, kar pove o drugih je on sam.
Nisem to, pravijo, kar misliš o meni. Ti si to, kar misliš o meni.
Zato… pravim jaz… Zato imejte odnos sami s seboj takšnega, kot si ga želite z drugimi.
In potem ga ne boste iskali drugod. Vse to nosite v sebi. Vse to je že dovolj. Za vse to ste hvaležni.
To je svetloba. To.
Nastavite ji lice.
Z vso ljubeznijo, Barbara <3