To sem jaz – danes.

Zavzamem se, da mi je lepo.
Da sem se nekako naučila živeti.
In, da mi ni bilo vedno lahko.

Spomnim se, ko sem bila majhna punčka, stara tam, ne vem, 4 leta morda … In sem se neprenehoma spraševala od kod prihajamo. In kam gremo, ko umremo. Od nekdaj sem videla svet za tančico. In ko sem o tem začela spraševati odrasle, nikakor nisem bila zadovoljna z odgovorom.

Da smo samo kosti v zemlji, ko umremo.

– ja, ampak kam gremo – mi?

In spet isti odgovor.

Potem so mi želeli razložiti nebesa, po nekakšni biblični zasnovi. To šele ni šlo nikamor.

Od nekdaj sem vedela, da smo nekje Doma. Mi, naša esenca, duša. In da na ta svet le – pridemo.

To sem vedela, kot majhen deklič. In živeti v svetu, kjer se tega ne zavedamo dovolj ali sploh, je zame bilo težko. Ker sem bila edina, nekako, čudna.

Veliko sem opazovala ljudi okrog sebe in se spraševala, kaj počnem tu.
Nisem prenesla, da se me kdo dotika, kar tako.
Neprijetno sem se počutila ob ljudeh, no ne vseh, ampak večini.

Kakor da ne spadam sem. Kot, da se je nekdo zmotil, ki me je poslal sem.

Te dni opazujem Saro. Ko mi rečejo, da ne mara ljudi, da ne mara, da se je nekdo dotika, da bi se kdaj najraje kam samo skrila in gledala svet okrog sebe. In sem jim povedala, da verjamem, in da to niso njeni ljudje.

To je le izkušnja vrtca.

In vsak človek je unikaten posameznik.

Je nam “ta čudnim” težje v tem svetu? Kakor gledaš. Morda ja. Vendar nikoli ni nič težko, ko si sprejet.

Ker v sebi vem, da smo nekje resnično Doma, sprejmem različne izzive, ki mi jih daje ta svet. So sitni? So. Me kdaj mantrajo? Seveda.

A, ko pogledam nazaj, mi koristijo.

Zato, ker sem nekje res Doma. Tega se vedno bolj zavedam, ko opazujem svoje otroke.

Da smo na čudoviti Poti, ki smo si jo izbrali – Skupaj. 

Barbara