“Ti pa lahko greš ljudem na živce.”
“Jaz? Seveda, ki češ, kdaj češ…”
Če me nimajo radi, jim grem na živce. To velja zame 150%.
Je bil čas, ko sem želela res ustrezati, pasati vsaj nekam, se podrejati in spreminjati, da bi bila manj jaz in bolj kdo drug.
Kolikokrat sem slišala, da res preveč govorim… Ali pa doma so mi znali rečt, da se neumno smejim. Ali pa preveč na glas. Ali pa da neumno govorim in razmišljam…
Ko tak pomislim za nazaj, sem še prekleto dobro uspela, glede na vzorce, ki so mi jih kazali. Sem jih preskočila. Predelala. Sej so njihovi, niso moji.
Pa lahko sem neumna, shizofrena in nesposobna… Ja, tako so me doma kdaj opisovali… Ali le v njihovih očeh takrat.
Ker vse to, kar vidiš v meni, nosiš v sebi 
Se zdaj zaradi tega lahko skregamo in ne strinjamo, a hkrati je to moja resnica.
Lahko grem ljudem na živce, to je ena izmed možnosti, ki obstajajo. Meni gre ogromno ljudi na živce, pa se s tem ne obremenjujem. Pač so, kaki so… To, da mene kaj grize zaradi njih, se moram sama s tem bost. In naučit.
Zato, kooomooot lahko grem komu na živce, me noče spremljati, pogleda proč, si svoje misli… Velja, sprejmem. Pa tudi vseeno mi je.
Ker moj svet je lep.
Moj svet je lep svet.
Ima veliko odtenkov vsega, kar je in to mi je všeč.
Kak bo pa vaš svet, je pa na vas.
Zato se ne ukvarjajte preveč z drugimi ljudmi in kako gledate na njih.
To je dragocen čas in energija, ki ju “šauflate bek“ (čisto mariborsko), namesto, da bi ju vložili v to, kar vas resnično veseli.
Možnosti je nešteto.
Izbira pa vaša.
Barbara
Izbira je vaša.
