Včasih se mi zdi, da delam narobe, ker ne razlagam svojega življenja vsem povprek.
Vseeno sem bila naučena, da govorim o tem, kaj se mi v življenju dogaja, ker vseeno nekdo drug skrbi zame in se to nekako spodobi. Nikoli pa, roko na srce, nisem pretirano rada razlagala svoje resnice, ker se je večinoma kar razlikovala od mišljenja okolice, to pa je v meni ustvarjalo občutek negotovosti in drugačnosti.
Zadnje dneve na svoji facebook strani Mistika Duha opevam misli o tem, kako smo vladarji svojih življenj in samo mi vemo, kako je dejansko živeti naše življenje in hoditi v naših čevljih. Okolica tega ne ve in ne pozna. Mogoče lahko preslikava iz svojih izkušenj, a to so samo približki. Tako tudi mi sami ne vemo ničesar o tem, kako se počutijo drugi. Morda pa v teh žalostnih aspektih svojega življenja dejansko uživajo, pa le iščejo svoje občinstvo, da razlagajo svojo dramo. V resnici pa ne želijo pomoči, le mi mislimo, da je temu tako. Enako se zgodi, ko drugi iz našega življenja delajo »problem«. V smislu, da se nekdo ne javlja, pomeni, da nekaj prikriva in trpi. Lahko, da to pomeni to, ni pa nujno.Dejansko na podlagi svojih izkušenj, predvsem pomembneje – lastnega vedenja, ustvarjamo klišejske slike o življenju drugih ljudi. Ker bi po logiki sistema morali biti vsi enaki in klonirani. Pa ni temu tako. Vsi smo del Vesolja. Vsak je samo del tiste velike ene Celote, nismo pa vsi isti. In to je razlika. Ogromna razlika.
Druga stvar, ki jo pri tem opažam pa je ta, da gre ljudem na živce, ko slišijo mnenje prijateljev ali družine, ker imajo občutek, da se vmešavajo v njihova življenja. Predvsem, da jim želijo življenje urediti po njihovo. Pri tem pa se ne zavedamo, ali pa smo se spozabili, da tega ne more nihče narediti brez našega dovoljenja. Zato ker vedno znova razlagamo, kaj je kdo rekel in naredil, kdo je koga prizadel in kaj se je zgodilo, najverjetneje slišimo povratne informacije. Težko bi se s kom pogovarjali in razlagali tegobe, drugi pa bi bil za vse to nem. Spet ne bi bili zadovoljni. Problem se torej skriva v nas. Bolj kot razlagamo ali svojo resnico ali tujo, več kot iščemo priznanj in potrditev, bolj se odmikamo od našega jedra, naših misli. Tako tudi več moči dajemo v roke drugim in istočasno zamajemo lastne temelje.
Ne želim vam prodati ideje, da se zavijte v molk in skrijte v jamo. Da se osamite. Ne. Nikakor. Želim vam povedati le to: če ne želite, da se ljudje vmešavajo v vaša življenja, nehajte iskati njihovo potrditev. Veste, in to zelo dobro, da ste popolnoma sposobni oblikovati lastne odločitve in zanj sprejemati odgovornost. Zato si lahko pobarvate lase na zeleno, če vam je tako všeč; medtem ko se boste okolici zdeli kot strašilo. Pomembno je kaj o sebi najprej mislite vi. Ostala mnenja vzemite kot približek ali rahlo dopolnitev, ne jemljite jih kot osnovo. Ta osnova je prvi korak k temu, da se izgubimo. Tega pa nočemo, a ne?
Miren dan še naprej, drage moje.
Namaste.