Sitnobe, sitneži, moj naljubši izraz v mojem narečju je “odreni ljudje”. Ljudje, ki se samo pritožujejo, iščejo napake pri drugih, Pametujejo ter predvsem iščejo potrditev z besedico “prav” pri vseh ostalih, samo pri sebi ne. Koliko je takšnih v vaših življenjih? Pri meni jih je nekoč bilo oooogromno. Ni da ni, še sama sem bila med njimi. Zdaj, mogoče kak komad ali dva. Več ne. Jih kar izločim.
Ko napišem kakšno objavo na mojo FB stran, kar se tiče te tematike, se navadno vsuje plaz komentarjev in sporočil, s katerimi mi sporočate dobre misli, pogumne besede, navadno kar tisto “pusti to, ni vredno”. In res ni vredno. Sitni ljudje, kot jih jaz vidim, zase niso sitni. Mogoče sem jaz sitna njim. Vseeno bi moje življenje lahko nekateri označili ali za zlagano ali za popolno, sama rečem, da je Izjemno Urejeno po moje. In, ko si srečen, greš ljudem v nos. Ti zase ne bodo nikoli rekli, da so nevoščljivi ali zadirčni ali sitni. Oni sebe ne sprejemajo kot takšne. Mi jih tako dojemamo. Tudi, če jim kdaj kakšno bolj krepko besedo namenimo, bodo sebi tako skočili v bran, da bi se s svojo močjo lahko kosali s Supermenom. Da oni res niso tako želeli ali da jaz nisem pravilno razumela. Ta mi je najbolj všeč.. ravno zadnjič mi jo je nekdo namenil… “Ti me ne rabiš vzgajat”. Ne samo, da sem ostala brez besed, samo nasmehnila sem se in sem si mislila…res je. Tega ne potrebuješ. Tega niti ne želiš. In kaj sem naredila? To, kar je najboljše zame. ELIMINIRAM takšne ljudi in okoliščine.
Naša zavest, pa naj bo kakršnakoli že, kaže na neskladje z drugimi. To ne pomeni, da sem jaz, ki delam to, kar delam, meditiram, sem mojstrica raznih Reikijev, kolumnistka, ustvarjalka, duhovna oseba,.. kakorkoli boljša od drugih, ki to niso. Nikakor! Niti me ta rang ne zanima. Če bi me, bi bila vse drugo, kot to, kar sem. To je pomembno. Dokler usmerjaš fokus v zunanji svet, njihove besede, energijo, ODOBRAVANJE, tako dolgo ne boš srečen.
Sreča niso trepljaji po ramenih, stiski rok in čudovite besedice “Bravo”. Sreča ni to, da si vsem všeč. Nikoli ne boš vsem všeč. Sreča je svoboda. Svoboda, da si všeč samemu sebi, da se sprejmeš, da sprejemaš lastne odločitve in da opravljaš delo, ki ga kot delo niti ne smatraš. Sreča je, ko se imaš rad in, ko ugotoviš, da je nekaj “slabo” samo nova pot do dobrega, do tvojega, do čudovitega. Sreča je, ko ugotoviš, da nisi popoln, ker popolno ne obstaja.
So samo tvoje ideje, tvoje misli in čustva, predvsem pa ta možnost, ki jo lahko vsak dan znova sprejmeš – Živi (kot najbolje znaš sam, sprejmi) in pusti živeti.
Namaste,
Barbara