Obožujem Jesen. Narava pokaže vse barve, zrak se ohladi in zdi se, da lahko zadiham polneje, globje in bolj iskreno.
September je bil zame izjemen. Resnično izjemen. Danes sem prebrala zelo dobro misel, ki se me je dotaknila – “Delaj trdo v tišini, naj tvoj Uspeh povzroča hrup.”
In ta se je pri meni resnično pokazal. Cilj pri delu na sebi ne obstaja. So le veliki koraki, stopnice, na katerih lahko malo postojimo, zadihamo, se zahvalimo in pogledamo pot, ki smo jo prehodili. Pred nami je naslednja stopnica.
Zame je velik uspeh to, da sem ugotovila, kaj je dejansko tisto, kar me je vsa ta leta Vzpodbujalo, da se premaknem iz mesta. To zgodbo sem morda že povedala, morda ste jo že slišali. Nekje 10 let nazaj, leto gor ali dol, sem dosegla dno. Ja, začetek 20-ih, morda bi kdo od vas rekel, da še nisem začela živeti, ampak zame je to bilo dno. Ostala sem sama. Ljudje, ki so takrat so-oblikovali moje življenje, so mi dali jasno vedeti, da dolgoročnega odnosa ne bomo imeli. Tako sem se odločila, da jih zapustim. Vedno sem mislila, da sem se želela dokazati mojim staršem, v smislu, da zmorem brez njih. In sem celotno svoje življenje postavila z mislijo, da sem močna, da zmorem sama in da sama kreiram svoje življenje. Kar je absolutno res. Pa sem resnično želela njim dokazati vse, kar zmorem?
Ne njim, ampak njemu.
Veste, da živim prečudovit odnos z mojim partnerjem, ki je Zame resnično darilo. Pa vendar sem pred njim imela zvezo, ki mi je pokazala čisto vse, česar na partnerju nočem in predvsem Sebe – takšne, kot si ne želim biti. In, ko enkrat vemo, česar nočemo, se točno zavedamo kaj želimo. Takrat sem v snegu kleče prosila, da me naj ne zapusti, da ne znam živeti brez njega. Drama? Jup, takšna sem bila nekoč. Zmes nesreče, hormonov in neravnovesja. In potem delaš takšne bedarije. Posledično se je moj ego uprl, bila sem globoko prizadeta, užaljena in odločna, da se tega več ne grem. On je bil tisti, ki je poslušal svojo mamo, z mano potegnil črto, gradil svojo kariero in obdržal vse moje prijatelje. On je zmagal, on je bil tisti, ki je rastel. Jaz.. no, jaz sem bila v snegu.
Gremo naprej… Zapustila sem ljudi tistega časa, se odločila, da preprosto ne morem več tako živeti in predvsem, da si zaslužim več, bolje in čudovito. Našla sem si delo in želela sem biti sama. Bolj, kot sem želela biti sama, več čudovitih ljudi mi je Vesolje serviralo. In ponovno sem se smejala in ponovno sem bila iskriva. Od snega sta tako minili 2 leti. Nadaljevala sem svoje življenje in doma se je vršil vedno večji pritisk. Nisem bila srečna. Ne z delom, ne s študijem in ne z odnosom, ki sem ga imela s svojo družino. Nisem bila zadovoljna z odnosom do Sebe. In prišla je bolezen. Tista, pri kateri so mi dejali, da je od stresa. Aha… stresa… že tako hitro se to začne?
In spet, naslednja stopnica, nekaj sem morala spremeniti. Spakirala sem vrečo za smeti z mojimi stvarmi in čez noč šla od doma. Kaj je to naredilo moji družini, menim, da ne rabim podrobno opisovati. Ni bilo fajn. Ampak, če ničesar ne spremenim, se nič ne spremeni. Odnosi so bili dolgo hladni, zamerljivi in boječi. Čas in trud jih je omehčal.
Pol leta preden sem se izselila, sem spoznala Miho. Ja, moje veliko darilo. In prišel je jok, delo, predelovanje vzorcev, veliko ur presedenih na knjižničnih tleh, kjer sem ždela, ker nisem več imela službe in vpijala vso znanje vseh tistih ljudi, ki so bili toliko fantastični, da so svoj življenjski uspeh prelili na list papirja. Prišel je pogum in z njo Mistika Duha, prve kolumne, sodelovanja in izdelki. Prišla je Mila. Prišlo je tudi lastno stanovanje, vsa potovanja, izleti in dobrine. Prišel je nov avto. Prišli so novi, čudoviti odnosi in prijatelji. Prišlo je to dobro življenje, katerega sem si želela. Od klečanja v snegu je minilo cca 10 let. In tukaj sem. Po veliko stopnicah in težkih izzivih, po litrih solz in čiščenju z Reikijem. Tukaj sem. In moja motivacija.. kje je on?
On je naredil samo velik krog na začetek. Morda se je kdaj v življenju premaknil, ampak se vedno znova vrača na točko, kjer sem jaz bila pred 10 leti. Sam, v isti službi, z istimi ljudmi, v enakem krogu situacij, z nespremenjeno perspektivo. Poln dokazovanja, praznih večerov in nestanovitih odnosov. Morda mu je to dovolj. In prav je tako. Meni ni bilo. In najbrž mi nikoli ne bo.
Zakaj to govorim?
Ker včasih mislimo, da nas vleče nevidna sila… in nas vleče, če se le pustimo voditi. In včasih mislimo, da se vse stvari zgodijo z razlogom… in se. In včasih se samo želimo dokazati, da se znamo izvleči iz drame, katero smo ustvarjali sami… in nam uspe. In včasih je vse to dovolj, da zapremo vrata za sabo, da se več ne vrtimo v krogu in želimo dokazovati. Včasih je dovolj, da hvaležno sprejmemo naš trud in si čestitamo za ves pogum, da smo prehodili to pot, čeprav se nam je zdela nemogoča. In včasih se lahko obrnemo nazaj, pokukamo skozi ta vrata in ljudem preteklosti želimo vse dobro. Saj… ko ljudem, ki so nas najbolj prizadeli, želimo dobro, potem nas čaka samo najboljše.
Z vso ljubeznijo, Barbara