Če sem se kaj naučila, je to dejstvo, da vam ljudje ne privoščijo. Menim, da jim je lažje ostajati na mestu, se smiliti samim sebi in biti zadovoljni, da v tej nesreči niso sami. Dejansko ljudje iščejo potuho v tem, da vam ni uspelo in da se s tem s sami ne rabijo premakniti naprej.
V zadnjih dneh aktivno raziskujem želje. Želje so zamisli, ki bil jih želeli živeti. In vsak jih ima. Pri vsakem so različna in vsakemu unikatne. Razlika med tistimi, ki jih želijo udejaniti in tistimi, ki jih ne, je samo v načinu razmišljanja. Naše misli odsevajo naša prepričanja. Če menimo, da si nekaj zaslužimo, bomo za tem strmeli. Želeli si bomo uresničiti te želje, zato, ker si jih preprosto lahko. In na drugi strani so ljudje, ki si bodo vedno nekaj želeli, pa zaradi načina razmišljanja ali njihovih prepričanj, tega ne bodo upali doseči. Pa naj si bo to, da jih je strah, da si tega ne zaslužijo, da je vse ostalim dano le njim ne, da so oni za nekaj prikrajšani ali da niso rojeni pod srečno zvezo.
Sama se zadnje tedne soočam s strahom, ki se je naselil v meni zaradi močnih prepričanj. In, ko rečem, da poznam samo sebe, mi želi ego sporočiti samo to, da poznam svoje pretekle izkušnje in lekcije. Kdo sem jaz v resnici, moja esenca, moj vir…?
Sem nekdo, ki strahu ne pozna. Nekdo, ki nima prepričanj, ampak sledi svojemu občutku. Predvsem pa nisem nekdo, ki bi moral do potankosti nadzorovati svoje življenje, zato da bi to bilo srečno. Ravno to, da mislimo, da vemo kdo smo enačimo z našo resnično esenco. Mi mislimo, da nekaj mislimo in to kaj mislimo, je za nas resnično. Kaj pa to, kaj čutimo?
Kdaj naše misli srečajo naš občutek in se z njim spoprijateljijo? Zakaj prej zaupamo našim mislim, egu, kot pa intuiciji? Nas intuicija napeljuje na strah ali prepričanja?
Ali je preprosta v svoji pripovedi in nasvetih? Duša le mirno šepeta. Vse, kar moramo vedeti, že “vemo”, že čutimo. Je že v nas. Že vse To, Smo. In kako dobro se počutimo ob tej misli? Ko ne rabimo več ničesar iskati ali brskati in se preprosto lahko obrnemo vase, k svojemu Bistvu, kjer ni strahov in drugih prepričanj?
Lahkotno je in preprosto. Ko najdemo ravnovesje med tem kaj mislimo in tem, kar čutimo, ko se s Seboj resnično pogovorimo, takrat premagamo vse strahove in prepričanja, ki nam ne služijo. Takrat stvari postanejo preproste.
Je pa res, da s tem tudi nehamo razlagati svojo resnico in polagati račune, tistim, od katerih smo vedno iskali potrditve. Ker jih preprosto več ne potrebujemo. A ni to preprosto čudovito?
Jaz iskreno čutim, da je. Da je tu resnična svoboda, ki jo ravnovesje prinaša.
Za to pa je potrebno nekaj narediti.
In spremeniti.
Z vso ljubeznijo, Barbara 💖
In spremeniti.