Včeraj zvečer sem bila na sprehodu z Milo in sem naletela na mlado družino. Tamali fantek je veselo skakal po zelenici, deževalo je, blatno je bilo. Njegov oče se je na ves glas drl za njim da se naj spravi dol iz zelenice, ker tam na wc hodijo psi in bo cel moker in blaten.
To sem zdaj lepo opisala 😉 Saj ne pravim, da vem kako je vzgajati otroke… Ampak zagotovo vem, da narava, trava in voda zagotovo dajo veselje in izkušnje otrokom prej, kot pa tablice, telefoni in risanke. Torej, ponavljam…narava fuj fuj, tehnologija njam njam?
Razumem, otroka je potrebno učiti, obleke oprati in čevlje očistiti… In najpomembnejše… Čas si je treba za vse to vzeti… Kar ga pa ima malo kdo… Ker “vsi ljudje hitijo, v panje kjer živijo”. Ker si nakopamo vsega pa še več na svojo glavo… Zato, da lahko rečemo, da smo nekaj počeli.
Kratka zgodba o tem, kako sem jeseni pazla pse mojih staršev… To pomeni, da sem šla 3x na dan do njih in se z njimi ukvarjala.. Vse skupaj je trajala nekje slabe 3 tedne… In imela sem vse pod kontrolo, zelo sva se imela fajn z njimi… Predvsem pa to, ni mi bilo težko. Zjutraj sem se prej vstala in malo več km sem naredila čez dan. Po kakem tednu me je klicala sestra in mi rekla “kak to zaj poteka? Kaj 3x na dan tja hodiš?” in predvsem “ti kaj pomagamo, da ne bo izgledalo, da vse sama delaš?”. Zakaj o tem govorim?
Predvsem, ker počnemo stvari, oz. večinoma karkoli samo zato, da IZGLEDA. Da drugi vidijo. Da imamo možnost, da se smilimo sami sebi. Da lahko igramo žrtev ali pogumnega polboga. Da se lahko potrepljamo po ramenih in stisnemo roke, kot zmagovalci. Kam smo prišli?
Fuj narava in delajmo samo zato, da se pokažemo? Ojoj. To je svet, v katerem ne želim živet.
Tile trije tedni pasjega vrtca, so mi prinesli veliko zadovoljstvo. Pse obožujem že od malega in zelo fajn sem se z njimi razumela. Dajo ljubezen, ki je ljudje mislim da sploh ne premoremo. Predvsem pa tole… Vsak dan znova sem se vračala v svojo osnovno celico, svoj dom iz otroštva, ki mi je dal veliko izzivov in lekcij in kamor se zadnja leta nisem rada vračala, ravno zaradi odnosov, ki niso bili takšni, kot bi si želela. Tako da je ta september zame predstavljal ogromno zlato popotnico in od takrat dalje, je vse drugače. Zares sem uživala.
Medtem ko je moja sestra v tem videla samo nekaj, kar je treba mukotrpno narediti, predvsem “nek se vidi”, bi rekli južni bratje in sestre. Nek se vidi… Joj joj.
Zato skačite po lužah in blatu, pralni stroji obstajajo.
Vzemite si čas, razporedite si ga zdravo in ne pustite drugim, da suflirajo vaš dan. Zmorete drugače.
Nehajte delati stvari, zato da bodo drugi to videli in bili zadovoljni. Nehajte iskati odobravanje. Zmorete drugače.
Delajte stvari iz lastnega zadovoljstva, ker v tem vidite smisel. Skačite od veselja, kot iskreni otroci. In tem pustite, da se izražajo.
Nikoli ne veste, česa vas bodo naučili.
Z vso ljubeznijo, Barbara 💖