Ne obsojati.

 
Zame so vedno govorili, da sem čudna, neuravnovešena, nekaj več, ko sem šla…
Pa morda sem tudi bila..čudna. Nihče pa takrat ni videl prtljage, ki jo nosim zraven. Da sem žalostna, nezadovoljna, prizadeta, nesrečna, da si želim več od življenja, kot ta fizičnost, ki jo živim…
 

Ljudje etiketirajo, ljudi etiketiramo…pa nimamo pojma kaj se v resnici dogaja. Morda bi morali takrat, ko dajemo nasvet, samo prisluhniti. Morda povedati resnico, ko želimo biti tiho.
Predvsem pa drugim ljudem ne govorit kako živeti ali kako je prav za njih…ker nimamo pojma, kako jim je.
Zgled je tisti…
Izjemno mi gre na živce, ko ljudje kopirajo za mano. Po frizuri, načinu oblačenja, govora in razmišljanja … In sem obsojala ta dejanja. Dokler me ni prešinilo, da se morda zgledujejo. Tako kot sem se jaz po drugih, ko sem orala ledino.
Torej sem zgled? Nekomu sem lahko zgled. Nekdo v meni vidi tisto, kar sem jaz v drugih. Lahko pozitivno ali ne.
Če želite ljudem dobro, jim pomagati…jim pokažite kako živite, oni pa si bodo sami vzeli tisto, kar jim najbolj ustreza. Tudi otrok se tako uči. Prej bo vzel kuhlo in se z njo igral, ker vidi starše rokovati z njo, z mislijo, da se igrajo. Prej bodo delali to, kar delajo odrasli, kot to, kaj jim rečemo, da morajo.
Kako pa mislite, da se naučijo lagati?
In pozabijo govoriti resnico?
Ker opazujejo obnašanje ljudi okrog sebe.
In ga čutijo.
Zato, ker ne vemo, kako je biti nekdo drug.
Vemo pa, čutimo, kaj je resnično Prav za nas ❤️
 
Z vso ljubeznijo, Barbara