Jem zajtrk, Miha je s Saro. Lažje je za njo, da je ne postaviva vedno znova v voz poleg mize, ko midva potem vedno hitreje jeva.
In si rečem, kakšen mir je tukaj… Čeprav toliko ljudi čeblja ob zajtrku poleg mene. Ampak je mir.
Prešine me, kako je moje življenje polno zadnje 3 mesece, na vseh področjih. Tudi tistih glasnih, ko Sara joče, ko je imela krčke, ko mora dobiti svoje, ker je to v naravi dojenčka. Previt, sit, zadovoljen, naspan. Ni veliko. Pa vendar je kar ogromno dela. Sem utrujena. Utrujena se včasih zbudim. Ampak, ko se nasmeje, ko se stisne k meni, ko je zadovoljna… Ne menjam tega za nič na svetu.
Včeraj sem ju samo gledala. Kako je Miha gledal Saro. Ona je nekaj čebljala, on jo je gledal z iskrico v očeh. Tako je lepo. In tako sem utrujena.
To govorim zato, ker se bom morala naučiti, da ne bom živela za teh 5 min miru ob zajtrku in ko spijem kavo. Ne želim časa, ko sva z njo, ko bedi, označiti za utrujajočega.
Vse to je življenje. Vse, kar se nam zgodi, je življenje. In ne želim več označevati, dajati stvarem predznaka.
Želela sva si jo, iz srca. Lani, ko sva bila na morju, je naznanila svoj prihod. Letos se tja vračava, zaradi energije kraja. In, ker sva jo želela iz srca, kako lahko potem rečem, da me utruja.
Zakaj živim za teh 5 minut miru? Ne želim tega.
Sem utrujena, ampak to je življenje. Vse to je. Majhne radosti starševstva.
Ker enkrat naju več ne bo potrebovala.
Zrastla bo in šla.
Živet svoje življenje.
Enkrat bo spustila mojo roko.
Ne bo želela tako dolgih objemov.
Ničesar ne želim zamuditi. Ne za 5 minut miru, ne ker sem utrujena.
Vse ima svoj smisel.
Jaz danes iščem svojega.
Z vso ljubeznijo, Barbara ❤️
P.s. tole sem napisala s solzami v očeh in z nasmeškom. V trenutku, ko sem se obrnila okrog sebe, so ljudje bulili v mene zaradi tega. Nič ne de, lepo je ❤️