Glede na visoko nosečnost, se vedno bolj zavedam nekega večjega, morda celo božjega načrta, načrta Vira ali Univerzuma. Načrta, ob katerem se lahko počutim tako majhno in nebogljeno, da mi drugega ne preostane kot to, da samo zaupam.
Ko si dovolimo skočiti iz letala, ki ga vozi naš Ego in se prepustimo, zaupamo, da obstaja še kakšna druga pot, ko samo pot glave in poti, ki nam jo želijo vsiliti drugi, takrat smo pripravljeni, da sami utremo pot. In se po njej iskreno in sproščeno sprehodimo.
Če sem se v zadnjem letu česa naučila, je to to, da moram, absolutno moram spustiti nadzor in zaupati. In predvsem izpustiti in zapustiti vse situacije in ljudi, ob katerih ne morem biti jaz jaz. To je bilo brez kompromisa.
Če me lani, dobro leto nazaj, dušica, ki sedaj prihaja, takrat za nekaj tednov ne bi zapustila, da me nečesa nauči, se nikoli ne bi premaknila iz mesta. Ne bi dovolila, da me pelje do Vesne, da mi predstavi svojo plat zgodbe, da mi sporoči, kaj si želi od mene, kakšno družino si želi…in kje ga biksam že zadnjih nekaj let. In to je standard – zadovoljevanje tujih potreb, pred svojimi. Mi, občutljivi ljudje, smo zelo dovzetni za čustva in bolečino drugih ljudi, zato smo hitro na udaru, da nas kdo izrablja. Ker to dovoljujemo. Niso vedno samo drugi odgovorni za to – sami dajemo in dajemo… in ničesar ne pričakujemo. In potem se smilimo samim sebi. Tak je to, začaran krog.
Če ne bi poslušala sebe in namigov, ne bi šla nekaj tednov nazaj na novo izobraževanje novih energij, novih iniciacij, ki mi je odprlo nove poti. Če ne bi poslušala, ne bi toliko počivala. In ja, za to si je potrebno vzeti čas, se odpreti za nekaj novega, dovoliti energijam, da vstopijo, predvsem biti zelo iskren in konec koncev za to tudi plačati. Če bi poslušala samo glavo, danes ne bi bila na poti k Shamballa Reiki mojstrici. Ker bi me glava prepričala, da lahko dam ta denar kam drugam. Predvsem sedaj, ko se pripravljam na materinstvo. A, če bi vedno samo poslušala glavo in nikoli zaupala, danes ne bi bila tukaj, kjer sem.
In, če mi za kaj nikoli ni žal, je to denar oz. izmenjava, ki jih dam za izdelke, ob katerih se počutim dobro. Lahko tudi rečem – zaradi katerih se počutim dobro. Že več kot 10 let nazaj sem sklenila, da vsega ne zmorem sama, ker potem bi že takrat bila srečna, pa nisem bila. Daleč od tega. Takrat sem komaj začenjala. Takrat sem delala prve korake. In potrebovala sem pomoč.
Nikoli mi ni žal za denar, ki sem ga porabila, da sem razširila svoje znanje, delala na energijah in se izobraževala naprej. Pa so mi znali povedati, da mečem denar proč. Pa oni hodijo po moji poti? Ne. V omari nimam ne vem kakšnih znamk oblačil, nosim dvoje pare čevljev na sezono,… Pa vendar v njej visi toliko majic in drugih oblačil, ki jih je poslikala Vesna Neferamis, da se raje zlažem o tem, koliko sem plačala za te kose, kot da poslušam kako zmešana sem.
Ampak vam nekaj povem? Ko sem lani doživela res hudo izgubo, splav, ki bi lahko odplavil tudi mene, sem šla na reading, ki je spremenil način razmišljanja in videnje na življenje samo. Tudi za to je bil potreben čas in denar. In odprtost. In dušica je bila zraven, me poslušala in preko Vesne usmerjala, da ima lahko danes takšno mamo in očeta, ki si ju je želela. Tako, kot smo se dogovorili.
In, ko je bil reading končan, sem se vstala, šla do obešalnikov z majicami in intuitivno izbrala majico, na katerem je narisan velik angel z modrimi krili in zlatim krogom na trebuhu. Takoj sem vzkliknila, poglej… novo življenje prihaja. Nikoli mi ni žal tega denarja, vsak dan sem jo nosila. Oprala in nosila. In delala, delala, delala, poslušala, sledila…kaj sledi? Kaj je še treba? Ker najlažje je slišati navodila in narediti absolutno nič. Brala sem, iskala, sledila ljudem, poslušala njihove zgodbe… in gradila. Nekaj tednov kasneje, ko je telo bilo pripravljeno in, ko je Ona bila pripravljena, je test pokazal dve črtici. Zelo hitro, pravijo strokovnjaki. Laiki rečejo “naključje ali sreča”. Vesna je rekla, da sem opravila izpit 🙂
Jaz pravim pa, da, ko si pripravljen in ko je čas pravi, se odpreš, dovoliš in zaupaš. Takrat se zgodijo čudeži. Ko jim to dovoliš, se zgodijo. In v njih ne dvomiš. In za to nekaj narediš.
Iz lufta padlo nič ne bo, so rekli. Res redko kdaj kaj pade. Predvsem pa ne, ko stojiš na mestu. In vsak od nas, ki je že nekaj izgubil oz. je utrpel izgubo, ve, kako težko je začeti znova. Težko. Včasih zelo peklensko.
Ampak, ko zaupaš in ko se prepustiš in skočiš iz visokega visokega Ega, takrat… je vse mogoče. To je ta “Divine” načrt, ki ga ne moremo razložiti.
Lahko pa ga živimo.
Z vso ljubeznijo, Barbara Kepris