“Rada bi, da bi me ljudje pohvalili, da bi mi povedali, da so ponosni na mene. Rada bi, da se vsi tisti, ki so odšli vrnejo vsaj za nekaj sekund, le toliko, da mi povedo, da so se zmotili, da so naredili narobe in da me ne bi smeli prizadeti. Rada bi, da bi se počutila posebna, nekaj drugačnega, pomembnega.”
“Rada bi več od tebe”, rečem, ko me drži za roko. “Rada bi, da se počutim posebno, da se več ukvarjaš z mano, da se vrtiš okrog mene. Rada bi, da se počutim posebno. Rada bi čutila nekaj več. Rada bi, da se ne počutim več tako same, kot da ne potrebujem nikogar.”
“Ok”, reče.
“Zapri oči”.
Zaprem.
“Vidiš, da vsi ti ljudje prihajajo k tebi. Ponižno, v tišini. Ti stojiš mogočna, ponosna, v sebi čutiš to neko nadrejenost, popolnost, to, kar iščeš. Eden po eden odprejo usta, se ti opravičujejo, pojejo hvalnice, obžalujejo vse, kar so kadarkoli rekli, storili narobe… Vidiš, čutiš?”
“Ja.”
“In…. Kaj se je spremenilo pri tebi?”
…
Dolga, dolga tišina. Odprem oči. Nimam pojma, kaj se je spremenilo. Se je kaj spremenilo?
“No, kaj je drugače?”.
“Nič.”
“Se počutiš kaj drugače? Se počutiš kot to, kar si iskala?”
“Ne.”
“Zakaj ne?”
“Ker mi to nič ne pomeni. Te besede … Misli, čustva, njihova… Nič mi ne pomenijo.”
“Zakaj jih potem iščeš?”
…
To je Zgodba o Egu.
Moja.
Preden zaspim. Ko iščem in najdem.
Ko so stvari preproste. Le prisluhniti moram in se naučim.
Zakaj iščem, če mi nič ne pomeni?
Hvaležno, Barbara 🤍
“Rada bi, da bi me ljudje pohvalili, da bi mi povedali, da so ponosni na mene. Rada bi, da se vsi tisti, ki so odšli vrnejo vsaj za nekaj sekund, le toliko, da mi povedo, da so se zmotili, da so naredili narobe in da me ne bi smeli prizadeti. Rada bi, da bi se počutila posebna, nekaj drugačnega, pomembnega.”
“Rada bi več od tebe”, rečem, ko me drži za roko. “Rada bi, da se počutim posebno, da se več ukvarjaš z mano, da se vrtiš okrog mene. Rada bi, da se počutim posebno. Rada bi čutila nekaj več. Rada bi, da se ne počutim več tako same, kot da ne potrebujem nikogar.”
“Ok”, reče.
“Zapri oči”.
Zaprem.
“Vidiš, da vsi ti ljudje prihajajo k tebi. Ponižno, v tišini. Ti stojiš mogočna, ponosna, v sebi čutiš to neko nadrejenost, popolnost, to, kar iščeš. Eden po eden odprejo usta, se ti opravičujejo, pojejo hvalnice, obžalujejo vse, kar so kadarkoli rekli, storili narobe… Vidiš, čutiš?”
“Ja.”
“In…. Kaj se je spremenilo pri tebi?”
…
Dolga, dolga tišina. Odprem oči. Nimam pojma, kaj se je spremenilo. Se je kaj spremenilo?
“No, kaj je drugače?”.
“Nič.”
“Se počutiš kaj drugače? Se počutiš kot to, kar si iskala?”
“Ne.”
“Zakaj ne?”
“Ker mi to nič ne pomeni. Te besede … Misli, čustva, njihova… Nič mi ne pomenijo.”
“Zakaj jih potem iščeš?”
…
To je Zgodba o Egu.
Moja.
Preden zaspim. Ko iščem in najdem.
Ko so stvari preproste. Le prisluhniti moram in se naučim.
Zakaj iščem, če mi nič ne pomeni?
Hvaležno, Barbara 🤍